Včasih imam občutek, da sem neandertalka. Iz raznih revij in z ogromnih plakatov me bombardirajo z urejenimi, vitkimi, lepo naličenimi mladimi ženskami. Berem, kaj vse moramo ženske narediti za lepšo polt, vitkejšo postavo, kako s primernim oblačilom optično prevaramo videz čokatih ramen in širokih bokov. Kaj vse si moramo namazati na obraz, boke, trebuh ... Da je si je treba vsakodnevno urejati frizuro celo tam doli, sajvestekje, da je treba redno obiskovati manikerko, pedikerja, maserja, kozmetičarko ipd. Sem in tja pa nam, bolj navadnim ženskam, milostno naklonijo nasvet, kako narediti masko za obraz iz kumaric, jajc, limone in skute. Ob vsem tem me obhajajo občutki krivde, ker se počutim zanemarjeno, predebelo, da premalo poskrbim zase in svoje potrebe. Sem torej tipična mati, ki žrtvuje ves svoj čas za druge, časa za svoje razvajanje pa si ne znam vzeti. Po drugi strani pa se sprašujem, ali res potrebujem masko za obraz, saj imam pri svojih tridesetih (in nekaj malega zraven) letih kožo na obrazu čisto in lepo. Priznam, lase si barvam zadnjih deset let. Predvsem zato, ker mi ni všeč narastek vedno bolj sive barve. Kako in kje imajo ženske, pa naj bodo brez otrok ali z njimi, čas za vse to? Ko sem malce računala, kaj vse bi morala početi zase, poleg tega da bi vsaj osnovno poskrbela za družino, bi moral imeti moj dan najmanj štirideset ur! Moje drage prijateljice so me še pred porodom presenetile z naslednjimi darili za rojstni dan: dobila sem bone za globinsko čiščenje, limfno drenažo in telovadbo. Podarjenega sem se iskreno razveselila, saj prijateljice dobro vedo, da mi manjka prav to - malce razvajanja. Hvala, dekleta! A kaj, ko sem ob izrazu globinsko čiščenje - jaz, neandertalka - mislila, da mi bodo s čistilnega servisa prišli globinsko očistit naš kavč in posteljne vzmetnice. Te, mimogrede, takšno čiščenje res globoko potrebujejo. No, pa sem izvedela, da gre za globinsko čiščenje obraza. Poklicala sem v salon in izvedela, da traja postopek poldrugo uro, in preračunala, da bi z vožnjo in iskanjem parkirnega prostora v centru mesta potrebovala najmanj tri do štiri ure. Z majceno dojenčico, ki se doji vsako uro, in s tremi starejšimi otroki si tega preprosto še ne utegnem privoščiti. Se izgovarjam, kaj? K sreči so mi veljavnost darilnega bona podaljšali za naslednje tri mesece, he, he … Najboljše bi bilo, če bi dobila darilne bone v obliki dodatnega prostega časa. Potem bi bila morda res lahko lepša, bolj suha in bolj fit. Ampak še vedno ne bi nikdar zamenjala vsega tega za dvourni sprehod z mojimi otroki po bližnjem polju ali na grad. Učinek je pa isti. Maja Habjan