Spet je tu prednovoletni čas, ko smo vsi zelo radodarni s srečo: ponujamo jo prijateljem, znancem, neznancem, mimoidočim; pogosto tudi tistim, ki jih niti ne maramo. Darujemo pa jo v raznih oblikah: v besedni, bolj radodarni, ki jo brez kakršnega koli premisleka na veliko trosimo (saj nas nič ne stane, si morda v podzavesti mislimo pri tej širokosrčnosti), pa oni v obliki daril, ki se nam ponujajo v različnih nakupovalnih centrih. Ta pa so že bolj omejena, saj so odvisna od globine denarnice in od skoposti, s katero nas je različno obdarila narava. Merila za izbiro daril pa so tako različni, kot se razlikujemo ljudje med seboj. Eni iščejo taka darila, ki so všeč njim, drugi premišljajo o tem, kaj bi bilo všeč prejemniku, tretji pa gledajo na to, da je darilo čim dražje, saj hočejo med drugim pokazati tudi svoj gmotni položaj: materialno bogastvo nam mnogokrat pomeni sredstvo za razkazovanje, manj pa za izboljšanje kakovosti življenja. In tako smo različno radodarni tudi s srečo, ki jo ponujamo drugim, pa tudi sebi, saj ima vsako darilo »dvosmerno« vrednost: zadovoljen je tisti, ki ga dobi, saj je to zanj dokaz, da je nekomu mar zanj, zadovoljen pa je tudi darovalec.