Njegovi številni študenti se Rortyja spominjajo predvsem kot človeka, ki je bil zavezan paradigmi interkulturalnosti, se pravi intelektualnemu imperativu, brez katerega pluralni svet ne bi mogel obstajati. Rorty si kot pluralist ni mogel predstavljati neke homogene kulture, ki bi funkcionirala izolirano od skupnosti oziroma od sveta. Zato tudi ni bil nekritičen in še manj slepi zagovornik realno obstoječe ameriške demokracije. Usoda globalne civilizacije in njene demokratične konstitucije je zato po njegovem v veliki meri odvisna od naše zmožnosti in usposobljenosti, da živimo skupaj z obstoječimi razlikami, kar pa zopet zahteva takšno stanje harmonije, ki temelji na dialogu in vzajemnem razumevanju. Pluralni svet ne potrebujemo navkljub razlikam in nasprotjem, temveč zahvaljujoč njim. To pa po Rortyju samo po sebi še ne zadostuje za moralno napredovanje svetovne skupnosti, če je istočasno ne spremljata permanentno kultiviranje obojega – imaginacije in simpatije.