A naj bo kakorkoli že: London je prav zaradi tega svojega univerzalizma odličen pripomoček za razmislek o vlogi in teži Slovenije v sodobni globalni civilizaciji. Tako denimo na Heathrow vsak dan prileti eno Adriino letalo z nekaj desetinami Slovencev in Slovenk; glede na to, da na tem londonskem letališču vsako minuto pristane eno letalo, je to seveda malo. Poleg tega, da se je še lani v večini trafik dalo dobiti Palomine robčke, je v boljših londonskih knjigarnah že nekaj let mogoče kupiti angleške prevode študij Slavoja Žižka; knjig slovenskih pisateljev tam še nisem videl, čeprav je brskanje po knjižnih policah moja zasebna in hvala bogu tudi službena obsesija. Naj priznam še to, da sem minuli teden v strogem centru Londona videl tudi razmajan slovaški avtobus z improviziranim napisom Ski Elan na zadku; po obrazih ljudi v njem je vse skupaj izgledalo malce nadrealistično, kot da bi šofer zašel in bi se namesto ob vznožju Tater vsi skupaj nenadoma zbudili na robu Hyde Parka. Če k temu dodamo še zastavo, ki ponosno visi z naše ambasade v bližini londonske Politehnike, se seznam slovenskih stvari, ki jih je v vsakdanjem življenju britanske prestolnice po površnem potepu mogoče zaznati s prostim očesom, praktično neha.