Tudi v nadaljevanju njegov curriculun vitae ne izkazuje nič tragičnega, po kratkem intermezzu ravnateljevanja pri Avtorski agenciji se mu je prigodil pravi slovenski čudež: kot prvi Slovenec pisatelj je zaromal ali bil povzdignjen na položaj predsednika sveta za kulturo, ali na kratko ministra za kulturo kar pa v hlevnjaku ministrstev prav gotovo niso najslabše jasli. Mimogrede lahko omenimo, da v vsem njegovem večletnem ministrovanju nismo slišali čezenj totiko tožb in pritožb, kot jih pri njegovih črno-rdečih naslednikih slišimo domala vsak dan, moramo pa v zvezi z obravnavano knjigo povedati, da ga prav ta njegov pretekli položaj družbeno visoko letečega orla - ki gleda zvezde in črve - upravičuje in psihološko usposablja za intimnejše prepoznavanje in oris tistega vsekakor raritetnega sloja, ki smo ga opredelili kot stebre družbe. Vsekakor je bil lep čas nekakšen disidentski Malraux, res da ne v de Gaullovem ampak v Šinigojevem kabinetu, nekakšen umetnjakarski pav med drugimi manj očarljivimi, a verjetno za vsakdanje apetite življenja privlačnejšimi živalmi. (Tu majhen skok na stran: bilo bi zares lepo in za marsikoga tudi zelo zanimivo, če bi nam ta pav, oskalpen s tenkočutno moralistiko Kafke, psihološko pronicljivostjo Dostojevskega in razkošno besednostjo Joyca, pobližje in nazorno prikazal te svoje od njega zelo različne živalske kolege.)