A raje kot zagrenjenega starca se ga bomo spominjali kot svobodnega duha, ki se ni uklanjal družabnim normam in je bil najsrečnejši na svojem polinezijskem otoku: »Bil sem blagoslovljen in imel sem srečo, da sem trdo delal in svoj denar porabil po mojem pametno za nakup otoka blizu Tahitija, ki je raj na Zemlji kljub atomski bombi. Kadar gol ležim na plaži, kar včasih naredim, in na telesu čutim veter in nad sabo gledam zvezde in to globoko, neopisljivo noč, me obide nekaj, česar z besedami ne znam opisati, in takrat pomislim, Bog, jaz sem čisto nepomemben, pa naj naredim ali ne naredim karkoli. Karkoli kdorkoli naredi, ni nič pomembejšeo kot zrnca peska, na katerih ležim, ali kokosov oreh, ki ga uporabljam za zglavnik.«