Temelj vsega dogajanja v EU je Foris opredelil z mislijo, da v EU vsi vedo, kaj bi radi, nihče pa ne ve, kako bo stvar uspela. Tako se je začelo že pred pol stoletja, ko je leta 1952 zaživela rudarsko-železarska zveza med Francijo, Nemčijo, Italijo in državami Beneluksa (Belgija, Nizozemska, Luksemburg). Takrat je bil glavni motiv povezovanja obramba pred sovjetsko grožnjo prodiranjem komunizma ter ponovno vključevanje Nemčije v evropske tokove. Razvoj je šel potem po učinku »snežne krogle«, kjer se je postopno večalo število članic in število področij, ki so jih države urejale skupaj. Notranje poenotenje pravil igre je zahtevalo poenotenje tudi navzven, poenotenje standardov, sprostitev in poenostavitev trgovanja, prost pretok delovne sile in kapitala. V procesih poenotenja znotraj EU je pomembno leto 1993, ko je skupni trg narekoval tudi skupen denar. Nazoren je bil poskus ameriškega ekonomista, ki je leta 1996 prepotoval vse države EU. Od 100 dolarjev mu po menjavah iz valute v valuto na koncu ni ostalo nič.