Eksplozija barv, risanje in izrazita figuralika so elementi, ki zagotovo opredeljujejo ustvarjanje Klavdija Palčiča na risbah, grafikah in platnu, ilustracijah mladinskih knjig in zbirk, pa tudi v kostumih in scenografijah, ustvarjenih za različna dramska in operna gledališča v slovenskem, italijanskem in avstrijskem prostoru. Motivno zavzema telo poseben prostor v njegovem ustvarjanju: oblikovano natančno, meseno in tako zelo živo, da bi človek kar zgrabil v sliko. Zdaj, v najnovejšem ciklusu, je to celo mogoče, saj je Palčič uporabil medij, ki ga je vseskozi zanimal, a se mu ni veliko posvečal. Ko se je pred meseci znašel na Ljubljanskem gradu in si zaradi razstave (še do 31. julija) ogledoval surove, neometane, pristne zidove Peterokotnega stolpa, se mu je porodila želja po ustvarjanju iz brona. Tako so nastali kipci golih žensk, tako ali drugače povezanih z idejo o letenju, ki je tudi glavni motiv mnogo njegovih platen. Letenje je metafora življenja samega, je pa tudi vir mitov, zasidranih v evropsko kulturo: leteči človek, ki si ji priskrbel protezo, da bi lahko vzletel - in bil hkrati prvi stroj. Večno človekovo hlepenje: odlepiti se od tal, vzleteti, leteti, se dvigniti visoko, lebdeti. A kdaj pa kdaj je treba tudi pristati, se umiriti, premisliti, počíti (Sibila, 2003, bron, približno 30x7x10 cm). In si nabrati moči za nov štart, za nov vzlet.