Akademsko in aktivistično feministično raziskovanje se je vedno znova poskušalo spopasti z vprašanjem, kaj me menimo s čudnim in neogibnim izrazom “objektivnost”. Porabile smo precej strupenega črnila in dreves, predelanih v papir, ko smo razglašale, kaj so mislili oni in kako to prizadene nas. Imaginarni “oni” predstavljajo nekakšno nevidno zaroto maskulinističnih znanstvenikov in filozofov, ki so dobro preskrbljeni s finančnimi sredstvi in laboratoriji; imaginarne “me” smo utelešeni drugi, ki ne smejo biti brez telesa, omejenega gledišča in tako neogibno diskvalificirajočega in pokvarjenega predsodka v vsaki pomembni razpravi zunaj naših malih krogov, kjer revija z “velikim” številom naročnikov morda doseže nekaj tisoč bralk, ki so v glavnem sovražnice znanosti. Jaz vsaj priznam te paranoične fantazije in akademske zamere, ki se skrivajo na dnu nekaterih zavitih razmišljanj, natisnjenih pod mojim imenom v feministični literaturi zgodovine in filozofije znanosti. Me, feministke v razpravah o znanosti in tehnologiji, smo “skupine posebnega zanimanja” Reaganove dobe na prečiščenem področju epistemologije, kjer filozofi, ki kodificirajo kognitivni kanonski zakon, tradicionalno usmerjajo tisto, kar lahko velja za vednost. Seveda je po reaganovski definiciji skupina posebnega zanimanja vsak kolektivni zgodovinski subjekt, ki se upa zoperstaviti okleščenemu atomizmu vojne zvezd, hipertrgu, postmodernemu, medijsko simuliranemu državljanstvu. Max Headroom nima telesa; zato le on vidi vse v imperiju globalnega omrežja velikega komunikatorja. Ni čudno, da ima Max naiven smisel za humor in neke vrste srečno regresivno predojdipsko seksualnost, seksualnost, za katero smo si me ambivalentno – in nevarno nepravilno – zamišljale, da je rezervirana za doživljenjske sojetnike ženskih in koloniziranih teles in morda tudi belih moških računalniških hekerjev v osamljenem elektronskem zaporu.