Sir Michael Phillip Mick Jagger, pevec Rolling Stonesov, bo 26. julija star 64 let. Dan pred rojstnim dnem bo odigral koncert na že razprodanem varšavskem hipodromu, dva dni zatem pa naslednjega v Sankt Peterburgu. Minuli teden je gostoval v Beogradu, kjer se je znašel tudi prenekateri privrženec iz Slovenije. Če gre verjeti tistim, ki so ansambel videli po desetkrat, med drugim tudi davnega leta 1976 v Zagrebu, so Stonesi v Beogradu odigrali izjemen koncert. »Jagger je pri Sympathy spuščal zvoke, kakršnih že dolgo ni,« kemijo med ansamblom in publiko opisuje eden tovrstnih ljubljanskih freakov, ki jim Stonesi pomenijo največ v življenju in ki niso zamudili priložnosti, da se z nekaj pločevinkami piva in vrečko čipsa usedejo na avtobus, se po dvajsetih letih odpeljejo v Beograd, tam doživijo koncert in so ob šestih zjutraj že izkrcani pred Halo Tivoli. »Jaka ti je suknja ali užas sandale,« je Jagger v srbskem jeziku prigovarjal spremljevalni vokalistki ter fasciniral množico. »Ansambel nam je poslal vezna besedila v angleščini, ki jih je naša ekipa prevedla, Jagger pa se jih je naučil nekaj ur pred koncertom, vključno z izgovorjavo, pri kateri mu je pomagala punca iz naše ekipe. Kaj naj rečem? Sam sem jih videl prvič. Velike zvezde, veliki ljudje,« je za naš časopis strnil vtise Raka Marić, glavni menedžer koncertov v Budvi in Beogradu. V premoru med Budvo in Beogradom je band v Španiji 12. julija odigral zasebni koncert za Deutsche Bank na zabavi za 700 ljudi, ki je naročnike stala 5,4 milijona dolarjev oziroma 67.500 dolarjev za minuto nastopa. Lahko si mislite, kako je Jagger, nekoč študent ekonomije, ob tem dogodku predel. Bankirjem naj bi kot darilo na žur pripeljal tudi dvajset švedskih manekenk. Kakšna pogajanja z G8 neki?! Deutsche bank koncert. Njega in njegovo ekipo tako ali drugače poklicani, ki pop glasbo še vedno razumejo kot mladostne izpade, radi imenujejo rock'n'roll dedki. Ko je že davnega leta 1971 neki novinar Jaggerja vprašal, ali namerava igrati tudi, ko bo star šestdeset, je s sproščenim nasmeškom odgovoril: »Seveda, zlahka. Marlene Dietrich je prav tako še vedno v rock'n'rollu.« V trenutku, ko se je skliceval nanjo, jih je nemška diva štela že sedemdeset, na odrih je pa nehala nastopati šele leta 1975, po zlomu noge. Kot frontman in tudi sicer najbolj izpostavljen član banda je Jagger verjetno najbolj razvpit stones. Publika pač rada moralizira, kar je že v naravi njenega identificiranja z zvezdami, izbire med bolj in manj pravimi, med glavnimi in stranskimi liki, med pozicijo in opozicijo. Pri Rolling Stonesih, ansamblu, ki je svojo znamko utemeljil na imidžu slabih fantov in sloganih tipa »Bi dovolili svoji sestri iti s stonesom?«, je Jagger utelešal strelovod za vse nestonesovsko slabo, medtem ko je Keith Richards deloval kot rock'n'roll pristnež, ki je v predpisanem trojčku sex $amp; drugs $amp; rock'n'roll priznano manj divji od Jaggerja samo v seksu, čeprav poznavalci pravijo, da redkokdo igra ustno harmoniko tako kot Mick. O tem, za kakšno navezo gre, zgovorno priča dialog iz nekega intervjuja z začetka devetdesetih let, ko sta že zgladila nesporazume zaradi Jaggerjevih solo projektov iz osemdesetih, ko je na Live Aidu leta 1985 nastopil sam, Richards in Wood pa z Bobom Dylanom. V intervjuju je Richards dejal, kako se je med snemanjem plošče čudil Micku, da je šel vsak večer v disko, kjer je plesal vso noč, nato pa zjutraj odtekel 8 kilometrov. Enkrat se mu je sicer pustil pregovoriti in je šel z njim v diskoteko, a mu je po enem pivu ob šanku postalo dolgčas in odšel je domov, češ da ga to ne zanima več: »Meni ni do teh stvari. Jaz sem kitarist, meni je pomembno, da lahko igram rhythm and blues,« je pobrundal Keith, Jagger pa mu je odvrnil: »Ne dvomim, da bi vse življenje igral rhythm and blues, vendar pa bi brez mene to verjetno počel v kaki londonski kleti.« Dejstvo je, da je Jagger izmed osnovne stones četvorke, ki deluje še danes (poleg Jaggerja še Richards, Wood in Watts), edini, ki v karieri ni imel resnejših težav s trdimi drogami in alkoholom. Velja za control freaka in spretneža v odnosih z mediji. V javnih nastopih je z uživaško hladnostjo vzdrževal neizprosni pozitivizem mulca iz učiteljske družine iz Dartforda, ki mu je uspelo doseči položaj, da ga lahko prodaja vsemu svetu. Pač v stilu vica, zakaj si pes liže jajca – ker si jih lahko. »Nimam nobenega interesa v politiki. Ljudje mislijo, da imam določen pogled na stvari, ki je morda enak občutenju drugih mladih ljudi, kar pa ni res. Samo pevec sem. Preprosto nočem biti govornik generacije. Naravno sem neobčutljiv za občutke drugih ljudi, še posebno tistih, ki jih ne poznam,« je izjavljal, obenem pa pisal verze »I shouted out, who killed the Kennedys, when after all, it was you and me«, kot se mu je zapisalo v Sympathy for the Devil, komadu, katerega osnovno matrico je Bulgakovu pobral iz Mojstra in Margarete. Slejkoprej gre za njegov najbolj celovito izpovedan odnos do politike, ki bi se ga poenostavljeno dalo rezimirati: »Opazim in povem, kar mi ni všeč. Vendar pa, dajmo se, vi, faconi, ki se greste velike stvari, zmenit. Vam pripadajo velike stvari, kot so ideologije in vojne, meni pa male naslade tipa Bianca, Jerry, Carla itd.« Absoluten civilist, in prav zaradi tega je bilo to, da je sprejel plemiški naslov, tako sporno. In po drugi strani tako tipično za njegovo šminkersko naravo oziroma konservativno-konformistično plat. »But what can a poor boy do except to sing for a rock'n'roll band, cause in sleepy London town there's just no place for a street fighting man,« se mu je pred leti zapisalo v komadu Street Fighting man, kot da mu je bilo že tedaj jasno, da bo na stara leta služil od prenosov kriketa.Pa vendar, ko govorimo o Stonesih in Jaggerju, ne moremo mimo Andrewa Oldhama, njihovega prvega menedžerja iz šestdesetih let. On je tisti, ki je Jaggerju pomagal pri levitvi iz študentskega puloverčka v največjega svetovnega frontmana. In edini stones, ki z Oldhamom ne govori več, je prav Jagger. Oldham je bil pri Stonesih več kot menedžer. Čeprav je bil leto dni mlajši od Jaggerja, je bil leta 1962, ko je prevzel skrb za ansambel, v estradništvu neprimerno bolj izkušenj, saj je že pri šestnajstih kot svojeglavi in k drugačnim izkušnjam nagnjeni potomec sestreljenega zavezniškega pilota pustil šolo in se zaposlil pri menedžerju Beatlesov Brianu Epsteinu. Oldhamova ideja je bila, da morajo Stonesi postati antipod Beatlesov. Čeprav jih ni malo, ki tega nočejo razumeti in se spodobniško zatekajo k ideji, da na estradi zmaguje glasba, so stvari drugačne. Oldham je premogel smisel za politiko in lahko bi rekli, da si je Stonese izmislil. Skozi časopisne naslove in reklamne slogane jih je prikazoval kot glavno otoško grožnjo obstoječi morali in normam. Veljal je za svengalija, hipnotizerja, kar je v prenesenem pomenu pomenilo človeka, ki lahko manipulira z okolico oziroma katerega vodstveni principi nad podrejenim mejijo na dominacijo. Kot človek, ki je od zgodnjih let odraščal na londonskih ulicah in v nočnih klubih, je imel ključen vpliv na Jaggerja. In on je bil tisti, ki je sforsiral, da avtorske komade piše tandem Jagger-Richards, ne pa Brian Jones, s katerim sta si bila sicer osebno bližja. Zgodbe je bilo konec leta 1966 oziroma 1967. Po najbolj uveljavljeni verziji naj bi prišlo do prekinitve sodelovanja z Oldhamom zaradi njegovih vse večjih težav s heroinom. Pet let je nato posle vodil Allen Klein, od leta 1970 pa to počne kar Jagger sam, ki se je iz začetniško zadržanega pevca prelevil v glavnega govornika benda. Od takrat tudi živi samostojno javno življenje svetovnega jet-setterja, ki mu je navrglo sloves nepoboljšljivega Micka. Če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Če ne zaradi drugega zato, da se Bonu Voxu kolca, kako patetičen je v primerjavi z njim. ir Michael Phillip Mick Jagger, pevec Rolling Stonesov, bo 26. julija star 64 let. Dan pred rojstnim dnem bo odigral koncert na že razprodanem varšavskem hipodromu, dva dni zatem pa naslednjega v Sankt Peterburgu.