Intervju z dr. Pavlom Gantarjem je po naključju padel na dan pred izrednim zasedanjem parlamenta, na katerem je koalicija skušala popraviti politično napako, ko je na hitro spremenila način določanja odvetniških tarif in tako padla v referendumsko zanko. Ker je dal pravosodnemu ministru dve uri časa za razpravo, predlagateljem iz opozicije pa le 10 minut, je bil deležen ostre kritike, da ni dobro opravil naloge predsednika parlamenta. Toda taka kritika je zanj nekaj normalnega, pravi.O vašem zasebnem življenju se bolj malo ve.Naj tako tudi ostane.Ste se že navadili na varnostnike in šoferja, ki ste jih dobili v paketu s predsedniško funkcijo?Moram priznati, da je bila to kar precejšnja sprememba v mojem življenju. Vendar smo se dogovorili za sprejemljiv režim, s fanti se dobro razumemo.Kroži anekdota, da je bil eden vaših glavnih pomislekov pri odločanju za sprejem kandidature ta, da ste ravno takrat po dolgem času kupili nov avto, kot predsednika DZ pa vas vozijo s službenim.Anekdota kot anekdota. Res je, da sem si kupil nov avto, vendar to ni vplivalo na mojo odločitev. Stari avto mi je razpadel v predvolilnem boju, tako rekoč so mu pred predorom Trojane odletela kolesa. Voznik AMZS me je pogledal in vprašal, koliko je avto star. Ko sem mu povedal, da enajst let, me je pomenljivo pogledal in dejal, da bi si pa verjetno že lahko privoščil malo boljši avto. In sem upošteval ta nasvet. Vozim ga čez vikende.V zadnjih dneh imate kar precej dela. Vam je kaj žal, da ste sprejeli to funkcijo?Ne samo v zadnjih dneh, vseskozi imam veliko dela. A mi ni žal, da sem se odločil za to funkcijo. Moram pa reči, da si nisem predstavljal, da je toliko dela in da je potrebno toliko usklajevanja, in na neki način je res ena od težjih stvari, ki sem jih v življenju počel. V državnem zboru je treba usklajevati interese poslanskih skupin opozicije in koalicije; to je čisto drugače kot v vladi, ki je usklajena in dela v eno smer, tu pa je nekakšen konflikt vseskozi vgrajen v način mojega dela.Že pred nastopom funkcije ste poudarjali, da je treba parlamentu vrniti ugled. Kako pa je k temu prispeval pristanek koalicije na izsiljevanje SDS pri zaključnem računu državnega proračuna?Ponovno obravnavo zaključnega računa osebno ocenjujem kot neko dno parlamentarne razprave in parlamenta. Pa ne v tem smislu, da se je ponovno obravnavala ta točka. To se lahko zgodi. Zaključni račun je bil zavrnjen in prej ali slej bi koalicija oziroma vlada morala prinesti nespremenjeni zaključni račun v ponovno obravnavo in ga sprejeti. Dno v političnem smislu je parlament dosegel, ker je poslanska skupina SDS uporabila inštitut obstrukcije ob točki, na katero se sam razlog za obstrukcijo ni nanašal. Obstruirali so pri glasovanju o ratifikaciji zakona o vstopu Albanije in Hrvaške v Nato, kot razlog pa so navedli glasovanje o zaključnem računu. Ampak obstajala je možnost, da tega kratko malo ne dovolite.Posvetoval sem se z opozicijskimi poslanskimi skupinami in s predsednikom vlade Borutom Pahorjem. Moram reči, da sva bila s predsednikom vlade kar usklajena. Ravnanje SDS se zgleduje po Salomonovi sodbi, kateri materi pripada otrok. Salomon ju da v krog in reče, da bo otrok pripadel tisti, ki si ga bo izborila. Jasno je, da ga je prva spustila prava mati, saj se je bala, da bi otroka raztrgali. Tisti, ki mu je šlo za ugled države, je v tem primeru popustil izsiljevanju, ker bi interesi Slovenije zelo trpeli, če bi nadaljevali z glasovanjem takoj ali naslednji dan, saj nismo imeli dvetretjinske večine. Zato sem prepričan, da je bila odločitev pravilna in da smo – čeprav smo jih veliko slišali na svoj račun – vendarle zavarovali verodostojnost države navzven, do naših partnerjev. Sicer pa je tudi vprašanje, kakšen bi sploh lahko bil drugačen scenarij.Ali res verjamete, da bi SDS na čelu z Janezom Janšo, ki je velik privrženec Nata, glasoval proti ratifikaciji vstopa Albanije in Hrvaške v Nato?Verjamem. Zavedajoč se politične mentalitete v SDS. To je škorpijonski sindrom: raje bi potonil skupaj z žabo, ker je instinkt nad razumom. V zgodovini so bile večkrat sprejete odločitve, ki so bile zavestno napačne in so zavestno pokopale cele narode. Ne slepite se, da vedno prevlada razum. Nauk, ki sem ga potegnil iz te zgodbe, pa je mogoče enako pomemben, in to je, da moram ob načinu, kako včasih ravna opozicija, dosledno upoštevati tako imenovano okoljevarstveno načelo previdnosti: ravnaj tako, kot da bi se lahko zgodilo najhujše.Za predsednika parlamenta ste bili zelo ostri tudi pri drugem takem padcu na dno, v razpravi o interpelaciji zoper ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal. Nastopil sem kot poslanec iz klopi in bi razpravo še enkrat ponovil. S strani opozicije nisem slišal nikakršne kritike na svoj nastop.Ali se kljub temu strinjate z obnovljeno pobudo predsednika vlade o partnerstvu med koalicijo in opozicijo?Moje stališče je, da lahko konkretno sodelovanje nadomesti vse velike besede, fotografiranje in vse druge rituale v zvezi s tem. Na koncept partnerstva ne pristajam. Pristajam pa na koncept, da se o določenih, zelo selektivnih temah poskuša najti stične točke. Tako opozicija kot koalicija se morata zavedati, da pri določenih zadevah morata sodelovati in je prav, da sodelujeta. Navsezadnje, če se spomnim vlad Janeza Drnovška, je on v najhujših časih, ko je bil najbolj kritiziran, ko je doživljal ustavno obtožbo, imel vedno odprt telefon za opozicijo. Če ne drugega, za konzultacije. Takšno medsebojno informiranje in posvetovanje ne bi smelo obiti inštitucij parlamenta. Lahko se dogovorimo, katere so tiste teme, ki so izvzete iz tako imenovane strankarske opozicijsko-koalicijske politike. Kot je bila na primer izvzeta tema odnosov s Hrvaško, pa vojni zakoni, verjetno bi lahko našli še kaj. Sam bi predlagal neko strateško usmeritev v zvezi s klimatskimi spremembami. Pomembna se mi zdi ugotovitev iz predvolilnega časa, da sta si bili Zares in SDS pri teh zadevah bliže, kot so si bile Zares in druge stranke, ki so danes v koaliciji. Škoda bi bilo, da bi ta potencial ostal neizkoriščen.Ste prvi predsednik državnega zbora, ki deluje v parlamentu, v katerem ima ena od opozicijskih strank skoraj tretjino glasov. Ali ste imeli to pred očmi, ko ste se odločali, da sprejmete to funkcijo?Povsem jasno mi je, da bomo izredno veliko časa presedeli v poslanskih klopeh. Da ima SDS več kot zadostno večino, da kadarkoli skliče izredno sejo, zahteva parlamentarno preiskavo in tako naprej. Kolege iz koalicije sem opozoril na to, da bodo veliko presedeli v poslanskih klopeh, vendar je to izbira po njihovi volji – nihče ni nikogar silil h kandidaturi. S tem se je treba sprijazniti in se kot poslanec temu primerno obnašati. Niti najmanj pa ne očitam opozicijski stranki, da uporablja mehanizme in orodja, ki jih ima na voljo.Je pa pri tem opozicija kar agresivna.To je pač iz narave stvari. Marsikaj, kar so načeli, se da povedati enako učinkovito in na manj grob način. Tako kot jaz, ko sem jih kritiziral v zvezi z njihovim bornim poskusom, da bi že samo s preimenovanjem izbrisanih v »prenesene« izbrisali realni problem izbrisanih. Vprašanje nastopanja v parlamentu je tudi vprašanje stila. Se vam zaradi teh razmerij zdi realno, da boste v tem mandatu ustanovili pokrajine, za katere potrebujete dvetretjinsko večino?Težko. Mislim pa, da si je vredno prizadevati. V prejšnjem mandatu smo naredili velik korak naprej, tudi po zaslugi opozicije. V veliki meri je bilo sodelovanje z bivšim ministrom za lokalno samoupravo Ivanom Žagarjem tvorno. Veliko stvari smo se dogovorili, ne pa tudi o tem, da razprava o vsebini pokrajin in njihovih pristojnostih ne sme biti ločena od razprave o teritorialni organizaciji pokrajin. Če bi tu prišli skupaj in bi se odpovedali nemogoči zahtevi po trinajstih ali štirinajstih pokrajinah, bi jih danes imeli.Sami ste ugotovili, da največja opozicijska stranka lahko kadarkoli zahteva sklic izredne seje parlamenta. Zdaj je že osma v petih mesecih. Ali ne bi veljalo razmisliti o omejitvi te pravice, sicer se parlament lahko spremeni v izredni parlament? Omejevanju nisem naklonjen. Moje mnenje je, da ne smem gledati samo s stališča, kaj nam ustreza, ko smo na oblasti, ampak tudi, ko smo v opoziciji. To kljub vsemu je instrument opozicije in je tudi instrument in orožje, ki se lahko obrne proti njim samim. Prevelika uporaba ali celo zloraba devalvira tudi njihovo opozicijsko vlogo. Dejstvo je, da poslovnik v ničemer ne omejuje razlogov za izredno sejo. Samo po sebi pa se razume, da se mora nanašati na področje iz dejavnosti DZ. To pa ni razprava o izjavah posameznih poslancev ali kogarkoli drugega, ker parlament ni inkvizitorska komisija ali dvor. Zato je bilo zahtevo za razpravo o izjavah poslanca Iva Vajgla izjemno lahko zavrniti. Nova pobuda pa se ni nanašala formalno na poslanca Vajgla, ampak na problematiko dajanja izjav v tujini in mednarodno dejavnost, in te seje ni bilo mogoče preprečiti. Mi lahko razpravljamo, ali je bila to samo krinka, da bi se razpravljalo o Vajglu, ampak treba se je zavedati, da kot predsednik DZ moram ščititi to pravico.Slišati je nekatere ocene, da opoziciji preveč popuščate.Seveda jih je slišati. Sem v funkciji nogometnega sodnika: ko piska prekršek rdečim, ga napadajo rdeči, ko piska belim, ga napadajo beli. Gledalci pa vpijejo »fuj sudija«. Če so vsi rahlo nezadovoljni z mano, je to verjetno dokaz, da svoje delo dobro opravljam.Kaj pravite na ocene, da ste nekakšen novi Borut Pahor na čelu parlamenta?Mislim, da bi bil Borut Pahor ob taki opredelitvi odločno užaljen. V prejšnjem mandatu je opozicija nizala kritike, da parlament postaja vse bolj glasovalni stroj vlade. Kako je v tem mandatu, se vam zdi, da vam je v teh nekaj mesecih uspelo odločneje postaviti ločnico med dvema vejama oblasti?Poslanci vladajoče koalicije so se bolj postavili na noge in vlada se mora kar potruditi, da nekatere stvari pridejo skozi. Kar nekaj koalicijskih poslancev je pri določenih stvareh glasovalo drugače, kot je predlagala vlada. To se z druge strani jemlje kot slabost koalicije, da ni tako trdna in enotna. Formalno ste drugi človek v državi. Vendar niti v svojem kolegiju nimate pravice glasovati. Se vam ne zdi, da bi bilo dobro, če bi imeli večja pooblastila?Ko predsedujem kolegiju, imam določene prerogative, kot na primer določitev dnevnega reda seje, kar je precejšnja pristojnost. Kolegij odloča po načelu sorazmerne zastopanosti poslanskih skupin in v tej zgodbi mora biti predsednik nevtralen.Očitno vam je uspelo večino prepričati, ko ste iskali novo generalno sekretarko, ki ni bila tako rekoč nikomur všeč.Če so poslanke in poslanci ocenili, da sem primeren za vodenje državnega zbora, to razumem tudi tako, da so mi dali svobodo pri tem, da si izberem najbližje sodelavce, na katere se lahko zanesem in s katerimi lahko opravljam funkcijo, ki mi je zaupana. Mislim, da to ni bilo moje samovoljno ravnanje, ampak logična posledica. Tudi sam bi vsakemu priznal pravico, da si izbere najožje sodelavce.S politiko se ukvarjate 15 let.Profesionalno. Sicer pa tako rekoč že vse svoje življenje.Kakšna je razlika med letom 1994, ko ste postali minister za okolje, in danes? Kako se je takrat delala politika in kako se dela danes?Država je v tem času dozorela v neko organizirano strukturo in infrastrukturo upravnega in političnega odločanja. Takrat je bila od nekega koncepta do izpeljave v politiki krajša pot. Upravne strukture so bile bistveno manj razvite. Danes je več procedur in preverjanj. Če bi danes opravljali razpise za kanalizacijo, za vodovode, tako kot smo jih po predpisih iz leta 1994, bi nas tako rekoč zaprli. Pa ne zato, ker bi namenoma goljufali, ampak ker mehanizmi preverjanja, kot jih imamo danes, niso obstajali. Ste prepričani, da vse te državne strukture res potrebujemo?Ne, nisem. Marsikaj je prenormirano in bi se dalo poenostaviti. Slabost slovenske države je absolutna prenormiranost. Vrsto stvari bi lahko opravili z javnimi pooblastili in nadzorom zunaj neposredne državne uprave. Prej ali slej bo to prišlo na dnevni red. Mogoče bo prav ta kriza spodbudila razmišljanja v tej smeri.Kakšna pa je bistvena razlika med politiko takrat in danes? Takrat je vladala zelo velika privrženost projektom, vsebinski cilji so bili nadrejeni formalnim proceduram in pravilom. Danes je v politiki manj privrženosti ciljem in prepričanjem.Je prevladalo bolj oportunistično razumevanje politike?Mislim, da novi tip politikov izjemno veliko da na videz. Da je pomembno, kako se neke stvari interpretirajo in izgledajo, ne pa, kaj je substanca. Moj cilj, ko sem prišel na ministrstvo za okolje, je bil odpeljati ministrstvo s prve strani časopisov na tretjo stran. Kajti če sem bil na prvi strani, je to pomenilo, da je bila afera: spomnite se ladje z odpadki iz Kolumbije, sodov z odpadki, ki so prihajali iz BiH in so se potikali po železniških tirih na Jesenicah... Danes je cilj priti na prvo stran, šteje pa bolj videz kot to, kako neka stvar dejansko funkcionira.Precej ste se otepali funkcije predsednika parlamenta. Ste imeli v mislih kakšno ministrsko mesto?Ne, nikakor nisem želel v izvršno strukturo oblasti, tam sem bil deset let. Tudi funkcije predsednika parlamenta se nisem otepal. Res pa je, da to nikoli ni bil moj cilj. Skratka – zjutraj nisem vstajal z mislijo, kaj vse moram danes narediti, da bi postal predsednik parlamenta. Ko je izbira padla na Zares, da predlaga predsednika, sem vedel, da bo ta izbira bolj ali manj padla name, in se nisem posebej upiral. In to funkcijo opravljam po svojih najboljših močeh, vesti in volji.Okolje pa vam je – vsaj po vaših nastopih sodeč – še vedno prioriteta?Seveda. Ne samo na politični, ampak tudi na strokovni ravni. Če le lahko, se udeležim kakšne strokovne razprave, kaj preberem, spremljam podatke. To je del mojega življenjskega habitata. Brez okoljske in prostorsko-urbanistične problematike ne preživim. S tem se sicer ukvarjam manj, ampak še vedno.Ste tudi eden od ustanovnih članov stranke Zares. Koliko pa ste ob tem, da vodite DZ, še aktivni v stranki?Želim biti čim bolj aktiven v stranki. Navsezadnje še vedno vodim ljubljansko mestno organizacijo, čeprav veliko delajo drugi. Sam v zvezi z mestnimi problemi ne nastopam. Če bi imel kritike na kakšno problematiko mesta, bi vsi rekli, da predsednik državnega zbora kritizira mestno politiko ali pa župana Jankovića. Zato tega ne počnem.Kaj bi svetovali vašemu svetniku, ko se bo v mestnem svetu odprla razprava o poimenovanju ene od ljubljanskih ulic v Titovo?Nič mu ne bi svetoval. Sam pa mislim, da bi si Tito zaslužil kakšno ulico v Ljubljani. Vsekakor pa je bilo prav, da se je nekdanja Titova preimenovala v Slovensko in Dunajsko. Koncept ulic v Ljubljani je s tem ponovno postavljen po tem, v kateri smeri potujemo iz Ljubljane – proti Celovcu, Dunaju, Trstu. Zanimivo pa je, da se Dolenjska ne imenuje Zagrebška ulica.Ali so pri vaši odločitvi za izstop iz LDS prevladala konceptualna ali osebna razhajanja?Eno in drugo. Mislim, da se je spontano dogajala neka redefinicija stranke, nekateri nismo več prepoznali rdeče ali, če hočete, oranžne niti. Liberalno pozicijo je bilo treba po letu 2000 ponovno premisliti in nadgraditi. Na problem biotehnologije, gensko spremenjenih organizmov, na etične razprave o posegu v življenje, okoljska tveganja in celo vrsto drugih vprašanj namreč ni mogoče odgovoriti samo z arzenalom klasične liberalne politične teorije, kaj šele klasične liberalne ekonomske teorije. Zato je bila potrebna nadgradnja. In v programu Zares smo jo naredili: izhajamo iz liberalne politične tradicije, vendar menimo, da samo priseganje na liberalno tradicijo še zdaleč ni dovolj. Da moramo razviti odnos do cele vrste fenomenov, ki jih klasična liberalna politična teorija ni poznala in tudi ni mogla načeti. Zdi se, da je od programa Zares, odkar ste v vladi, ostalo bolj malo.No, na oblasti nismo sami. Veliko stvari je zajetih v koalicijski pogodbi in veliko tega še ni realiziranega. Mislim, da je še prezgodaj, da bi nam očitali odstop od programa. Prav v teh dneh želimo, da se čim prej realizira ena od naših zahtev – da se navkljub ali pa prav zaradi krize vlada kot celota loti problematike klimatskih sprememb. Ne z vidika klasične okoljske tematike, ampak kot problema prestrukturiranja in prehoda v nizkoogljično družbo. Vladi želimo dopovedati, da klimatske spremembe niso prvenstveno okoljski, ampak so razvojni problem. Zato želimo postaviti urad in vodenje urada, vendar se glede tega še nismo povsem našli s predsednikom vlade. Bi pa v Zares pričakovali, da bi na ravni ministrice brez listnice to prevzela dr. Lučka Kajfež Bogataj. Vtis je tudi, da stranka Zares, vključno s poslansko skupino, ne deluje ravno usklajeno.Dopuščam ocene, da deluje neorganizirano in raztreseno, vendar pa sam nimam takega vtisa. Poslanska skupina je sveža, v njej je velik potencial. Je dobra kombinacija nekaterih izkušenih poslancev in skupine novih, katerih večina prihaja iz vrst nekdanje stranke AS in se na parlament še privajajo. Kar ni slabo. Imajo več družbenega impulza.Zakaj se dogaja, da posamezniki v poslanski skupini Zares glasujejo včasih precej presenetljivo?Če vsa koalicija vedno glasuje enako, se te prilepi oznaka, da si glasovalni stroj, da je vlada prevladala nad parlamentom, če pa Franco Juri ali Franci Kek tu in tam glasujeta drugače, je pa vse narobe s koalicijo in predvsem s poslansko skupino Zares. Kaj je zdaj res? Sporočilo vseh koalicijskih poslanskih skupin vladi je: seveda ste naša vlada in vas bomo podpirali, vendar se pogovarjajte z nami, utemeljite nam, zakaj je neka stvar dobra, če vas vprašamo. Nič ne bo prišlo skozi samo zato, ker to predlaga vlada.Zdi se tudi, da se v vladi in parlamentu bolje profilira LDS kot Zares.Morda zaradi tem, ki so bile na dnevnem redu – interpelacija je prav gotovo uprla reflektorje na ministrico Katarino Kresal. Če se druge stranke dobro profilirajo, nimam nič proti temu, vendar se Zares prav dobro drži.Se je predsednik stranke Gregor Golobič v zadnjem času nekoliko umaknil s političnega prizorišča?Mislim, da se ni umaknil. Dela kot minister, politične izjave pa daje takrat, ko meni, da je potrebno. Mislim, da se dobro zaveda, da je treba biti v javnih nastopih odmerjen.V zadnjih mesecih je bilo v koaliciji, še zlasti v Zares, čutiti obilico nezadovoljstva z načinom vodenja vlade, slišati je bilo celo napovedi o možnem izstopu Zares iz koalicije. Kakšen je vaš odgovor na dilemo, do katere točke se še splača vztrajati v koaliciji in kdaj je čas za odhod? Ali imate sploh kakšno možnost postati opozicija? Ta možnost vedno obstaja, vendar je trenutno ni na meniju. Razmere, v katerih je ta vlada prevzela oblast, so posebne. Če bi primerjal z avtomobilom: ko greš kupit novega, ti svetujejo, da prvih tisoč kilometrov voziš zmerno, da počasi ogrevaš in obremenjuješ motor. Tudi za koalicijo običajno velja, da je tri mesece treba ogrevati motor, usklajevati delovanje vseh segmentov, in ni mogoče od nje pričakovati, da v prvih treh mesecih začne delati s polno paro. Ta vlada pa je morala takoj, ko je nastopila, pritisniti na plin. Zato je bilo neusklajeno delovanje toliko bolj vidno.Vendar mislim, da se je vlada zelo konsolidirala, da je manj neusklajenosti, da verjetno nobena od strank v koaliciji ne razmišlja o izstopu. To bi bilo tudi kontraproduktivno. Je pa jasno, da so meje koalicijske pogodbe. Če bi v Zares po enem letu videli, da nam ni uspelo uresničiti nič od tega, kar zagovarjamo, bi o tem resno razmislili. Trenutno pa bi bil odhod iz koalicije zelo neodgovoren in o tem ne razmišljamo.Ali niso ukrepi, ki jih sprejema vlada, predvsem gasilski, računovodski ukrepi, namesto da bi izvršna politika razmišljala o drugačnih modelih ter nekatere zdaj veljavne modele zavrnila?Tudi vlada razmišlja v tej smeri. Če vidite, da gospodarski minister Matej Lahovnik govori o univerzalnem temeljnem dohodku, ni mogoče reči, da v vladi ni resnega razmišljanja. Kje so horizonti teh sprememb, je težko reči. Sem zelo zadržan pri nekem radikalnem napovedovanju. A to, da se počasi pletejo sestavine neke nove možne realnosti in ukrepanja, je nedvomno prav v tej vladi in dosti manj v opoziciji, kjer neskončno reciklirajo klasično obrtniške teme. Res moram tukaj vlado braniti.Lahko tvegate napoved, koliko časa bo kriza trajala?Doktoriral sem iz teme sociološke kritike teorij planiranja in znotraj tega obravnaval tudi različne teorije napovedovanja in predvidevanja. To problematiko kolikor toliko poznam. Vendar sem zelo slab v predvidevanju in napovedovanju. Zlasti zato, ker imajo takšne napovedi lahko povratne učinke.Predsednik Zares je napovedal, da boste v stranki o tem, ali boste cilje uresničevali v koaliciji ali v opoziciji, premislili po evropskih volitvah. Očitno nezadovoljstvo obstaja.Naredili bomo razmislek, vendar ne le po evropskih volitvah, ampak vsakih šest mesecev.Bi bil za vas neuspeh, če Zares ne bi dobila poslanca v evropskem parlamentu?Jasno. Želimo priti do poslanca ali dveh.Koliko teže pa dajete v stranki evropskim volitvam? Kakšno bo njihovo sporočilo?Za nas so pomembne vsake volitve. Sporočilo teh volitev je, da ne gre zanemarjati evropskega parlamenta. Ta bo – vsaj upamo, po irskih in čeških zagatah – dobil večjo težo, zato mora biti v njem Slovenija zastopana s celo paleto strank. Zato so za nas evropske volitve zelo pomembne.Ste se zato odločili, da bo nosilec strankine evropske liste Ivo Vajgl?Uradne odločitve o tem še ni. Kolikor vem, so predhodne analize pokazale, da Vajgl visoko kotira. Pri volitvah pa je treba postaviti na listo tiste, ki lahko potegnejo največ.Kot kaže, bodo nosilci list vseh treh levosredinskih strank imena, ki izhajajo iz LDS. Kako komentirate, da bo Zoran Thaler očitno nosilec liste SD?Rekel bi samo to, da je bila nekdanja LDS res prava kovačnica kadrov in da je imela svojo zgodovinsko zaslugo. V 90. letih se je jedro družbenih inovacij skoncentriralo v LDS. Po letu 2000 je to začelo plahneti, prišlo je do nekega katarzičnega konca. In zdaj se v različnih podobah te inovacije na novo pojavljajo, preoblikujejo. Če ustavno sodišče ne bo ugodilo trditvam koalicije, se utegne zgoditi, da bodo volitve hkrati z referendumom o zakonu o odvetništvu. Kakšne posledice ima to lahko za en in drug izid?Mislim, da ni vzročne povezave, da bi torej tisti, ki bi bili proti temu, da je zakon v veljavi, hkrati glasovali za opozicijo. Mogoče v manjšem delu. To me ne skrbi preveč.Mislite, da bi referendum mobiliziral volilce na levici?Ne. Kvečjemu mislim, da bi bila zaradi volitev udeležba na referendumu večja.Ampak udeležba na evropskih volitvah je tradicionalno nizka, v Sloveniji je bila pred petimi leti celo pod povprečjem EU.Težko je reči, kakšna bo udeležba. Leta 2004 so bile specifične okoliščine – imeli smo referendum o vstopu Slovenije v EU in Nato, pa nato proslavljanje ob vstopu v Unijo. In s tem neko izpraznjenost, ko se je zdelo, da smo že vse opravili. Prepričan sem, da bo udeležba tokrat večja, kot je bila prvič.Z zunanjo politiko se ukvarjate zgolj na protokolarni ravni. Kakšno je vaše mnenje v zvezi s slovensko-hrvaškim sporom in z blokado pogajanj? Se Sloveniji račun lahko izide?Slovenija se ne pogaja za vstop v EU, ampak se pogaja Hrvaška. Poleg tega se Hrvaška ne pogaja z evropsko komisijo, ampak z vsako članico posebej. Ko bodo to razumeli, se bodo pogajali z nami. Moj problem s Hrvaško je v tem, da Hrvati mislijo, da bodo drugi opravili nalogo namesto njih. To je zgodba, ki je ne morem kupiti. Oni morajo narediti svojo domačo nalogo skupaj z nami, ne pa da pričakujejo, da bodo to namesto njih opravili Švedi, Čehi, Britanci ali Francozi… Ste se o tem že pogovarjali s hrvaškim kolegom?S hrvaškim ne. Imela sva samo neformalno srečanje v Parizu. Sem se pa pogovarjal na Švedskem, na obisku, bil je resen pogovor. In še z marsikom, z veleposlaniki.Kot kažejo hrvaška stališča, bi lahko slovenska blokada trajala v nedogled. Ali pričakujete, da se bo hrvaška pozicija po lokalnih volitvah morda omehčala?Ničesar ne pričakujem. Hrvati bodo morali stopiti korak proti nam. Mi smo to storili s podporo predlogu evropske komisije za mediacijo. Karkoli bi napovedoval, bi morda zbujalo lažno upanje za eno ali drugo stran. Tega ne želim. Vsak mora biti odgovoren za lastna dejanja. Izjave, kot jih dajejo nekateri vodilni hrvaški politiki, pa v Sloveniji mnogi razumejo kot izraz ekstremnega nacionalizma.ntervju z dr. Pavlom Gantarjem je po naključju padel na dan pred izrednim zasedanjem parlamenta, na katerem je koalicija skušala popraviti politično napako, ko je na hitro spremenila način določanja odvetniških tarif in tako padla v referendumsko zanko. Ker je dal pravosodnemu ministru dve uri časa za razpravo, predlagateljem iz opozicije pa le 10 minut, je bil deležen ostre kritike, da ni dobro opravil naloge predsednika parlamenta. Toda taka kritika je zanj nekaj normalnega, pravi.O vašem zasebnem življenju se bolj malo ve.