azprave o nujnosti sodobnega nogometnega štadiona sredi Ljubljane se vlečejo kot jara kača. Pametujejo vsi, najbolj pa tisti, ki bi se radi vnovič »priklopili« na naložbo in od nje dobivali plačo, ugled in položaj v športni hierarhiji. A to je povsem druga zgodba, pomembna novost je namreč te dni pricurljala iz enega od športnih vrhov, kjer imajo zahtev po graditvi štadiona v Ljubljani že počasi čez glavo. Namreč: slišati je, da je Ljubljana (se pravi mestna občina, županja oziroma uprava) nekje v mestu pripravljena dati primerno veliko komunalno opremljeno zemljišče za štadion. In nič drugega! Za vse drugo (beri: denar) naj poskrbijo vsi tisti, ki tako glasno zahtevajo graditev. Postopek bi bil preprost, saj naj bi na hitro ustanovili nekakšen iniciativni odbor za zidavo, odprli žiroračun ter začeli zbirati denar, pač po načelu: tolar na tolar športna palača ... Ko ga bi bilo dovolj, bi določili lastninske deleže, seveda še vodstvo in upravni odbor, in Ljubljana bi imela svoj štadion. Zanj bi nato skrbeli lastniki, torej tisti, ki so dali denar. Ti bi se dogovarjali, kaj se bo na njem dogajalo, skrbeli za upravljanje in vzdrževanje in za vse, kar pravzaprav sodi zraven. In volk (vsi, ki zahtevajo štadion) bi bil sit, koza (mestni proračun in županja) cela, navsezadnje pa bi vsi športni »priklopniki« lahko končno namenili svojo športno energijo uresničitvi svojih dolgoletnih športnih (nogometnih) sanj.