Ko se je etapa prevesila v drugo polovico, na kateri sva se pretežno spuščala, sva začela počasi čutiti posledice revnega zajtrka. Ker se nama še vedno ni mudilo, sva si privoščila več postankov kot običajno. Za prvo silo sva si pomagala s tistimi par energetskimi tablicami, ki sva jih še imela s seboj, a telesne potrebe so bile precej večje od nekaj sladkih grižljajev. Telesi sta vse glasneje zahtevali nekaj konkretnega. Napredovala sva počasi in bila še bolj kot ostale dni pozorna na okolico. Tako sva kar nekaj časa opazovala, kako se mala zelena rega premika skozi bujno podrastje, še bolj zanimiv pa je bil – kljub izredni krutosti vnaprej odločen boj med sršenom in kobilico, ki se je nemočno upirala tudi še potem, ko je je že pol manjkalo. Doživela sva tudi srečanje z izgubljenim lovskim psom, ki se naju je ustrašil, kot bi se midva medveda. Okrog vratu je imel pripet zvonček, tako da sva njegov panični beg spremljala še dolgo po tem, ko ga nisva več videla. Po šestih urah hoje – toliko naj bi, tako vodnik, trajala etapa sva bila že precej zdelana, o E Case-ju pa ne duha ne sluha. Glasno sva začela sanjati o tem, kaj si bova privoščila, ko prideva končno na cilj. “Najprej bo padla ena mrzla birca. Kar zraven si bom naročil še en sladoled, takoj za tem pa še sendvič, tako da bom lahko brez skrbi počakal do večerje,” sem začel vizualizirati. “Saj mi boš dal malo sladoleda, a?” je zanimalo Jano. “Ja, veš da. Kaj ti ga ne boš?” “A ne, meni bo dovolj sendvič, zraven pa mrzel ledeni čaj ali še bolje naravna limonada. Misliš, da bodo imeli naravno limonado?” “Po mojem ja, a! če je ni na ceniku, boš pa “nažicala” (izprosila) oskrbnika, da ti vseeno stisne eno limono. Zagotovo jih imajo na zalogi. V kuhinji ne gre brez limon.” / dalje Nace Novak