Ti zidarji so se med sabo nenehoma prepirali in pretepali. Pogosto sem moral odhajati v njihovo taborišče, da bi pomiril duhove in ločil ljudi hindujske vere od muslimanov. Neki še posebej resni spor take vrste se je končal na precej zabaven način. Nekega dne, ko se je že zvečerilo, sem sedel ob vratih svoje kolibe. Iz tabora zidarjev, ki je bil le nekaj sto jardov proč, sem zaslišal hrup. Takoj nato je prihitel eden od *jemadarjev*, planil predme in rekel, da se možje pretepajo ter pobijajo s krepeli in kamni. Takoj sem stekel za njim. Uspelo mi je, da sem napravil red, toda na tleh je kljub temu obležalo sedem hudo ranjenih mož. Te sem dal na *charpoyih* (to so postelje domorodcev) odnesti v svojo lastno *bomo*. Brock je bil odsoten, zato sem moral kar sam, kakor sem najbolje vedel in znal, prevzeti vlogo zdravnika. Enemu sem šival rane, drugega sem obvezal in sploh storil vse, kar je bilo mogoče. Eden od mož je glasno stokal in si s tkanino pokrival glavo, kakor da umira. Ko sem odmaknil tkanino z njegovega obraza, sem ugotovil, da pred menoj leži kamnosek z imenom Karim Bux, ki mi je bil dobro znan kot največja zgaga med vsemi možmi. Natančno sem ga pregledal. Ker nisem našel nobene hujše rane, sem sklepal, da je morda dobil kako notranjo poškodbo. Zato sem mu rekel, da ga bom poslal v bolnišnico v Voi (kakih trideset milj po železnici), kjer mu bodo nudili potrebno pomoč. Nato so ga odnesli v njegov tabor, pri čemer je ves čas presunljivo ječal.