Ob devetih dopoldne sva bila s Seanom spet skupaj pri koncu vrvi. Močno je pihalo, veter je glasno pokal, s treski, kakršnih do sedaj še nisva slišala, so sunki eksplodirali med žandarji nad nama. Tedaj je bilo nebo jasno. Iz kolibe v gozdu sva odšla včeraj ob pol štirih popoldan. Več ur sem vodil v dolgem raztežaju s prosto preplezljivimi mesti, s plastičnimi čevlji sem plezal na trenje. Od vsega sem bil že utrujen, počutil sem se čudno oddvojenega, ko sem tvegal nad zadnjim varovalom. Premišljeval sem o svojem očetu in njegovem petju v nočnih klubih, kjer je rad nastopal kot pevec, showman. Zdaj sem pa jaz nastopil, ko sem začel dolg zračen polet iz strehe, kjer se je iz razpoke med ledom in skalo izpulil zatič. Moral sem se trdo spoprijeti s samim seboj, da sem se lahko spet zbral. Za čustva ni bilo prostora, bil je samo za nepristranske popravke in zavest, da bi nesreča lahko imela katastrofalne posledice. Po otoplitvi je na gori spet zmrznilo, poči so bile polne trdega vodnega ledu. To je otežilo nameščanje varovanja, ker je bilo treba vsakič izsekati kos ledu. Prišel sem na snežišče in nad seboj zagledal stare pritrjene vrvi, ki so vodile na vrh, ki ni bil daleč stran. Tokrat, skupaj z navdušenjem, sem začutil utrujeno olajšanje. Ampak zdaj je bilo zanesljivo. Tik spodaj so se kondorji očrtavali na steni, sence so preletavale iz zajede v plošče. Sean je vodil do konca in po nekaj kombiniranih žlebovih in obrabljenih zaledenelih vrveh sva se zavalila na vrh. Nenavaden pogled! Po enaindvajsetih dneh v steni sva končno lahko pogledala proti zahodu. Jezero Paine, La Fortaleza, El Escudo. Trdnjava in Ščit, tako hitro kot sta se prikazala, sta tudi izginila, kajti oblaki so se premikali z veliko hitrostjo. Nisva mogla stati pokonci, najine oči so se solzile, bolj zaradi vetra kot zaradi veselja.