Pintarjeva Draga pravzaprav niti ne ve točno, zakaj se je pričela njena niti ne stara hiška sredi gozda pred leti počasi sesedati. Govorili so, da je bila slabo zgrajena, pa še na močvirni zemlji. Slabe temelje je pričela spodkopavati voda, ki je pod hišo ne manjka. Ko so resne poškodbe postale povsem očitne, sta bila z možem že preveč v letih. Navadila sta se na vedno nove razpoke, nočno škripanje stropov in opozorila mimoidočih, naj se vendar izselita, ker ju bo hiša pokopala. Zidovi so glasno pokali, razpoke so postajale širše, streha je škripala in puščala. Z majhnimi popravili se razpadanja ni dalo zaustaviti. A kam naj bi šla? Mož, ki je bil bolan, se temeljitega popravila ni mogel več lotiti. Pred njegovo smrtjo sta se zaradi nevarnosti vendarle morala izseliti - kam drugam kot v hlev, pravi starka: "Kaj pa naj bi drugega storila? Stene so imele že take luknje, da se je soba pozimi v mrazu kar lesketala, s stropa so visele ledene sveče. S tremi pečmi se ni dalo hiše več ogreti."