In pri vojni – kaj pomeni napoved? Stefan Zweig v Včerajšnjem svetu piše o evforiji, ki je zajela Avstrijo, ko je cesarstvo leta 1914 napovedalo vojno. Ljudje na ulicah so se veselili, fantje so se zbirali, da bi sodelovali v tej »napovedi«; dejansko ne v vojni, v napovedi, ki se je zdela kot obet skavtskega izleta, kajti vojne še ni bilo, ni še bilo ne mrtvih, ne pogrešanih, ne pomanjkanja, vse je bilo, kot da se ni nič spremenilo. Seveda so bile tam nekje pripravljene granate, topovi, plin. A mirujoči topovi niso vojna, so mir, so tisti absurdni recept, da se je treba oboroževati, kot da bo jutri vojna, delovati pa, kot da bo večno mir. (A vsi vemo, ko fantki dobijo pokalice v roke, bodo prej ali slej preizkusili, kako glasno pokajo!) Tudi na drugi strani, v Franciji, so se jastrebi obnašali v skladu z »napovedjo«, se veselili: to bo hec, ko pridejo Fritzi, jim že pokažemo! Heca potem ni bilo. Ker je napoved prinesla pravo vojno. Bil je začetek najbolj uničujočega stoletja doslej.