Marca 1934 je Planica doživela prvo mednarodno tekmo in prvi rekord v dolgi seriji. Znameniti Norvežani, ki so se slovesom smučarskih globetrotterjev ravno vrnili z ameriške turneje, kjer so med drugim gostovali v hollywoodskih studiih in že tedaj na umetnem snegu in na vseh mogočih kulisah izvajali razne vragolije, so pripotovali v Planico po naporni vožnji z vlakom (ki se jim je vtisnila v spomin zlasti po strahovitem vonju po česnu in čebuli). Na smrt utrujeni Skandinavci, se spominja Guček, so si trenutek za tem, ko so pred seboj zagledali najlepšo in največjo skakalnico dotlej, nadeli skakalne čevlji, si na rame oprtali smuči ter se podali na vrh zaletišča. A tudi najboljši so padali kot pokošeni. Veliki Birger Ruud je svoje smuči spremenil v trske, kosti so glasno pokale, kričanje skakalcev je bilo slišati celo v Tamarju. Skakalnica še zdaleč ni bila dobro pripravljena. Prireditelji so poslušali nasvete in čez nekaj ur je bilo vse v redu. Na nedeljsko tekmo je prišlo s posebnimi vlaki štiri tisoč ljudi. Po uradnem tekmovanju so se skakalci pomerili v značilno planiškem lovu na rekordne daljave. Zmagal je kdo drug kot Birger Ruud z neverjetnih 92,5 metra. Njegov brat Sigmund je pri 95,5 metra rahlo podrsal. »Tedaj je bilo na tekmovanje povprečno tudi po petdeset odstotkov padcev. Zdaj so padci plod nesrečnih naključij, varnost letalcev je neprimerljivo večja,« pravi Guček, veliki prijatelj Josa Gorca, ki mu je - poleg vsega premoženja - povojni režim pobral vse zasluge za razvoj Planice.