Danes, na lep sončen dan, sem odložila knjige in se odpravila na sonce, na kavo in na ogled po muzejih. Kako lepo je videti, toliko ljudi, ki se sproščeno sprehajajo in mirno ogledujejo slike. Imela sem celo to srečo, da se kjub množičnemu obisku družin, ni nihče glasno jokal in trmaru nekje na sredini sobe, ampak je tudi otroke ta umetnost očitno čisto pomirila. Seveda na tem mestu ne bom postavljala vprašanja, zakaj pa druge dneve ti prostori samevajo. Bi pa pripomnila komentar moje boljše polovice, da če greš enkrat na leto je pa že dovolj, saj se razstave ne spreminjajo spet tako pogosto. No ja. Sicer vem, da je bila to bolj tolažba. Na žalost se recesija pozna tudi na račun moje in najine kulturne pestrosti. Že od novembra govoriva, da moreva izkoristit to Ljubljano, a kaj ko imava vedno oba toliko obveznosti in se najini urnike ne ujemajo ravno vedno. Ko pa je šlo novo leto mimo, sva se pa raje odločila, da pač počakava do februarja, da bova malo “prišparala” pri najinem proračunu. Žalostno a.