Zgodba, ki jo pripovedujem, ni stara sto in več let, ni le eden od mnogih drobcev slovenske literature, ki so in še vedno rade pripovedujejo o vaški idililiki, o sončnih plateh življenja na kmetih, kjer se ve, kdo je kdo, in o senčnih straneh podivjanega, vrednot praznega mestnega življenja. Tonča že dolgo poznam. Hodila sva skupaj v osnovno šolo. Imel je najlepšo puščico za svinčnike. Leseno, z mnogimi predalčki, poslikano z modrimi encijani in sivobelimi planikami. V šolo je vedno nosil jabolka in jih pekel v tisti zeleni peči, ki so ji rekli kraljica peči. Včasih mi je Tonč na skrivaj dal kakšno sladko pečeno jabolko. Kadar se srečava, bolj vase kot meni zamrmra: Postarali smo se, postarali. Ko bi bil ostal na kmetih, bi se drugače staral … Tonč ni več tisti Tonč, ki se je znal smejati tako glasno, da je kar odmevalo in ki smo ga videli tudi glasno jokati, ko je poginil teliček. Takrat mu je bilo že več kot dvajset let in pot nas je zanesla mimo njihove kmetije. Mama je mrko godrnjala, da ni pravi dedec, da ga bo kmalu kakšna mestna kikla zavrtela, ker je preveč blag. Ne vem, ali ga je ali ga ni, a ob najinem zadnjem srečanju je imel tisti žalostni lesk v očeh, ki ostane, kadar se zjočemo. Tonč je menda tudi v očeh svoje žene in otrok mevžast, saj nikoli ne zakriči, nobenega od otrok nikoli ni udaril, vedno poskuša vse zlepa. Drugače, kot so to počeli pri njih doma, kjer je bila agresivnost dominantna poteza življenja, udarci na levo in desno pa tako utečena oblika osebnih obračunavanj, da je pomenil tepež otrok samo drobtino v kruhu in ne rozino v potici.