Otroci lepijo nosove na stekla in zrejo v svobodo, mladi fantje se nervozno sprehajajo po nekaj kvadratnih centimetrih gibalnega prostora in preklinjajo upravo, ki jim omejuje uporabo mobilnih telefonov, gneča je neznosna, dojenčki glasno jokajo, mame se prepirajo med seboj, policijski specialci pa hladnokrvno in grobo odrivajo posameznike, ki si dovolijo narediti pol koraka preveč. V glavi še zmeraj odzvanja stavek: » V vrsto, prekleto govedo! « Spanje je, podobno kot svoboda, iluzija, higienske razmere slabe, nervoza narašča iz dneva v dan. Slovenske oblasti se vedejo do prebežnikov slabše kot do najhujših kriminalcev, saj je KPD Dob v primerjavi s šišenskim centrom prvovrsten hotel. »S ploh se ne moremo držati mednarodnih standardov. Kulturoloških razlik med tujci nikakor ne moremo upoštevati, velikokrat tudi ne pravic enega ali drugega spola. Ko prebežniki vstopijo v Center, se jih popolnoma razosebi, « razlaga Maja Korc, mlada socialna delavka, ki je v Šiški od oktobra lani. » Mama me je pred prvim dnevom službe nagovarjala, da oblečem kaj lepega. Recimo kak kompletek. Dobro, da je nisem poslušala. Že prva pot po stopnicah do nove pisarne je bila hudo travmatična. Stopala sem čez speče prebežnike, ki so ležali po stopnicah, silna množica me je res presenetila, « pravi Maja, ki kaos prenaša neverjetno stoično. » Rada, zelo rada delam z ljudmi. Hudo mi je, da se jim zaradi izredne količine dela ne morem bolje posvetiti, a z nekaterimi se res dobro razumem. Delo s prebežniki je velik poklicni izziv. Mnogo se bom naučila, veliko sem se že. A lepo bi bilo, če bi se država malo bolj potrudila za prebežnike, mi bomo svoje delo zagotovo opravili vrhunsko, « nadaljuje. Po vrnitvi iz Vidoncev se je k njej preselil mali kuža, ki je prej bival v tujskem domu . Iranski družini, ki ga je našla na šišenskih ulicah, so ga zasegli; Maja je bila edina rešitev.