Tonču so pred nekaj dnevi domači voščili prek radijskih valov za njegovih petinpetdeset let. Pred dobrimi tremi desetletji se je odločil, da gre od doma. V mestnih šolah je spoznal dekle, jo dolgo skrival pred domačimi, v sebi pa sanjal o trenutku, ko bo kot je večkrat govoril - ''vrgel karte na mizo''. In jih je. Odpovedal se je vsemu v korist bratu, našel službo v mestu, se oženil in odšel. V vaški gostilni so modrovali, da se je Tonč z belim kruhom skregal, da bo še prehitro spoznal, kakšne so mestne babe, da se mu bo kmalu začelo kolcati po hosti, njivah, poliču vina, krepki moški besedi, ki nekaj zaleže in po pridni, skromni, tihi Minki, ki bi mu do smrti stala ob strani. Pri mestnih babah pa se nikoli ne ve… Zgodba, ki jo pripovedujem, ni stara sto in več let, ni le eden od mnogih drobcev slovenske literature, ki so in še vedno rade pripovedujejo o vaški idililiki, o sončnih plateh življenja na kmetih, kjer se ve kdo je kdo, in o senčnih straneh podivjanega, vrednot praznega mestnega življenja. Tonča že dolgo poznam. Hodila sva skupaj v osnovno šolo. Imel je najlepšo puščico za svinčnike. Leseno, z mnogimi predalčki, poslikano z modrimi encijani in sivobelimi planikami. V šolo je vedno nosil jabolka in jih pekel v tisti zeleni peči, ki so ji rekli kraljica peči. Včasih mi je Tonč na skrivaj dal kakšno sladko pečeno jabolko. Kadar se srečava, bolj vase kot meni zamrmra : Postarali smo se, postarali. Ko bi bil ostal na kmetih, bi se drugače staral… Tonč ni več tisti Tonč, ki se je znal smejati tako glasno, da je kar odmevalo in ki smo ga videli tudi glasno jokati, ko je poginil teliček. Takrat mu je bilo že več kot dvajset let in pot nas je zanesla mimo njihove kmetije. Mama je mrko godrnjala, da ni pravi dedec, da ga bo kmalu kakšna mestna kikla zavrtela, ker je preveč blag. Ne vem, ali ga je ali ga ni, a ob najinem zadnjem srečanju je imel tisti žalostni lesk v očeh, ki ostane, kadar se zjočemo. Tonč je menda tudi v očeh svoje žene in otrok mevžast, saj nikoli ne zakriči, nobenega od otrok nikoli ni udaril, vedno poskuša vse zlepa. Drugače, kot so to počeli pri njih doma, kjer je bila agresivnost dominantna poteza življenja, udarci na levo in desno pa tako utečena oblika osebnih obračunavanj, da je pomenil tepež otrok samo drobtino v kruhu in ne rozino v potici. In kako je danes? Je ta tradicija res že povsem zamrla? Jih je res tako malo, ki se je še vedno oklepajo, kot bi radi verjeli? Resnih raziskav skorajda ni, tako kot jih tudi včasih ni bilo. Ostajajo le spominski zapisi, bežna srečevanja, iz katerih se luščijo zgodbe, ki govorijo, da še vedno radi napletamo zgodbe o idiličnosti vaškega življenja, o koristni trdi roki očetovi in materi, ki kot svetnica zna potrpeti, čeprav včasih tako kot Tončeva mama malo pogodrnja. Cena, ki smo jo Slovenci plačali za idealiziranje, posplošeno besedičenje, zamolčevanje trpkega in grenkega, ki domuje na podeželju in v mestih, je visoka. Plačujemo jo vsi, vsak na svoj način. Praksa kaže, da sta zanikanje in potlačevanje marsikje še vedno vodilo vzgoje. Fant mora pogosto potlačiti v sebi vse potrebe po nežnosti in ljubkovanju, če naj iz njega zraste pravi moški. Ne sme pokazati, da je ranljiv , ne sme pokazati svojih solza in vsega, kar bi že od daleč spominjalo na žensko vedenje, se mora sramovati in že v kali potlačiti. Pravi moški se ne ukvarja z babjimi posli, njegova vzgojna vloga se omejuje na trdo besedo ali nemo odsotnost. Mnogi moški drugega tudi ne morejo ponuditi, ker od lastnih očetov drugega niso dobili. In če od kod drugod do njega sežejo misli, da bi šlo še kako drugače, je kaj hitro deležen očitkov in posmeha. Pa vendar: podobno kot Tonč, vztrajajo na drugačni poti k sebi in prek sebe k drugim, še mnogi. Vedno več jih je. Tudi moških, ki ostanejo na kmetih, kjer jim postaja počasi dovoljeno zajokati ne le takrat, ko pogine teliček, ampak tudi takrat, kadar je stiska, žalost, bolečina tako boleča, da jo mora človek izjokati. Tonč se včasih pošali in reče: Ko bi bil ostal na kmetih, nič bi ne vedel o tem svetu. Čez teden bi delal, v nedeljo šel v cerkev, potem v krčmo, se napil, stepel z drugimi in nazadnje babo pretepel… Nič ne bi vedel o tem svetu in bi živel zadovoljno, in vrag vedi, da bi bilo lepše, nego je zdaj! Potem se nasmehne in pomežikne, pa zvedavo vpraša: A ste vedli, da so to Vorančeve besede. Ja, tistega Prežihovega Voranca. In gre naprej svojo pot. Srečno Tonč !