V Španiji je namreč dobre predstave nizal drugo za drugo in se ni pretirano oziral na to, da te predstave v Italiji ostajajo praktično neopažene. Verjel je v svoje sposobnosti, v sposobnosti svojega kluba in v to, da bo glas iz Seville prej ali slej prišel tudi do ušes najširše italijanske nogometne javnosti. Imel je prav. Že s prebojem Seville v polfinale pokala Uefa je zanimanje za Maresco v Italiji precej zraslo, še nekajkrat pa se je povečalo, ko se je 26-letnik s svojim klubom prebil v finale manj prestižnega od obeh evropskih pokalov, hkrati pa prišel v položaj, ko ima dva kroga pred koncem španskega prvenstva lepe možnosti za uvrstitev v kvalifikacije za ligo prvakov. Na roko mu je šla tudi odsotnost italijanskih klubov v finalih evropskih pokalov, nekoliko manj pa mu je bilo naklonjeno dejstvo, da je tudi nasprotnik Seville v sredinem finalu Middlesbrough stavil na Italijana, na napadalca Massima Maccaroneja. Toda Maresca je že vedel, kako se spoprijeti s to težavo. Na finalni tekmi v Eindhovnu je namreč odigral tekmo kariere, status nesporno najboljšega moža na igrišču pa je le še potrdil z zadetkoma in s pripravo še enega. Sevilla je tako na nogah in slavi svojega junaka, toda pozor, na nogah je do določene mere tudi Italija, ki Maresco na eni strani prav tako slavi, a na drugi za njim tudi glasno joče. Prav slednje pa je tisto, kar Italijana v tem trenutku najbolj veseli, saj je bil eden njegovih glavnih ciljev pred to sezono rojakom dokazati, da so z njim ravnali precej slabše, kot bi si zaslužil. »Z besedami težko opišem to noč. Dobil sem tekmo, osvojil pokal in k vsemu temu prispeval kar dva zadetka. To je najlepši dan v moji karieri in v teh trenutkih želim uživati. Uživati v Sevilli, kjer so tako v mestu kot v klubu verjeli vame,« je junak finala Italijane nekoliko zbodel in jim dal vedeti, da se v domovino ne misli vrniti kar tako. Nihče ne dvomi, da si vrnitve želi, toda na drugi strani je zdaj jasno, da se bo Maresca na Apeninski polotok vrnil le, če bo to lahko storil skozi velika vrata. Za kaj takega ima zdaj odlične možnosti, saj mu je cena na hitro zrasla, zraslo pa je tudi zanimanje največjih italijanskih klubov. Nič čudnega, ko pa je do vrhunca svojega dosedanjega nogometnega udejstvovanja prišel ob pravem trenutku. Morda le malce prepozno za to, da bi zamikal italijanskega selektorja Marcella Lippija. No, ali pa tudi ne.