Po kosilu sva se z v. d. vodje Borutom odpravila na ogled ledenika, drugi so se lotili postavljanja še zadnjih oslonilnih točk. Ker nisem imel derez in cepina, sva se pomikala le po spodnjem, položnejšem delu. Občutek je bil, milo rečeno, čuden. Pod nogami sem vseskozi slišal glasno žuborenje vode, a hodil sem po ledu. Studenčki, ki so nastali zaradi intenzivnega taljenja ledu, so pač tekli pod njim. Ta sprehod mi je prišel zelo prav, saj sem ledenik, če sem se že odločil pisati o njem, hotel tudi zares začutiti. Poleg tega sem priložnost izkoristil še za širjenje obzorij. Tokrat me je izobraževal Borut, ko je nekako spontano na glas izražal misli, porajajoče se mu ob opazovanju ledenika. Tukaj jih nekaj povzemam. Ledeniški led nastane z zbijanjem snega, ki poteka v treh fazah: faza zrnenja, faza sreženja in faza srenjenja (faze se med seboj ločijo po spremembah osnovnih delcev, snežink, in jih nima smisla podrobno opisovati). Za nastanek metra ledeniškega ledu je potrebno sedem metrov snega in pet do sedem let časa. Ledeniški led je nekaj posebnega in je kar precej drugačen od klasičnega vodnega ledu. Temnejši in lažji je. To drugo se sliši nenavadno, saj bi pričakovali, da je bolj zbit in zato težji. Razlog se skriva v poroznosti. Drugače od vodnega ledu je ledeniški led rahlo porozen, torej je v njem ujetega tudi nekaj zraka.