Tomija je pred kratkim, ko se je konec maja v Berlinu udeležil ekumenskega kirchentaga, velikanskega mednarodnega katoliškega srečanja, naravnost presunilo, s kakšno širino in s kakšno svobodo so se o teh in še številnih drugih žgočih vprašanjih pogovarjali mnogi predstavniki zahodnih cerkva. “Pri nas pa je že sama omemba teh reči naravnost škandalozna. In ravno to kaže, da je o tem treba govoriti, da imamo vsi skupaj za to vprašanje hudo premalo razumevanja.” V govoru na paradi ponosa bo med drugim prebral tudi poslanico, ki mu jo je posebej za to priložnost poslala sestra Jeannine Gramick, ki se v Ameriki že malodane od kamene dobe bori za pravice istospolno usmerjenih in ljubljanskim somišljenikom sporoča, da je kljub zakrknjenosti cerkve z vsakim dnem več kristjanov, ki jih v njihovem skupnem naporu za priznanje in enakopravnost ne samo razumejo, temveč tudi vse bolj aktivno podpirajo. Tudi po Tomijevem mnenju se bo odnos institucionaliziranega verskega vodstva sčasoma preprosto moral spremeniti, čeprav bi znali vmes prisostvovati celo obdobju hujšega konzervativizma in mračnjaštva kot odgovoru na čedalje glasnejše žuborenje neštetih liberalnih tokov, ki bodo na koncu vseeno slavili veliko in pravično zmago.