Res je bila takšna. Predvsem zaradi sproščenega intelektualnega ozračja, ki je vladalo med ožjimi sodelavci in številnimi avtorji prispevkov, odmevnosti objavljenega v ciljnih bralskih krogih - nismo objavljali »za vse« - in doslednega ohranjevanja kritične distance do marsičesa, kar je razburjalo in pretresalo formalne in še neformalne politično dejavne in »prelomne« čase sluteče druščine v tistih osemdesetih letih. To ni bila ironična vzvišenost, temveč prepričanost, da se je pri ljudeh skozi zgodovino ob še tako glasnem žuborenju površin vendarle moral izoblikovati občutek za neusmiljeno konstanten in počasen ritem globinskih tokov. Stvari so se v Sloveniji razvijale naprej, kakor so se pač vedno razvijale. Razgledovski avtorji si dogajanj niso razlagali in jih niso ocenjevali po njihovi teatraličnosti, temveč v soodvisnosti z njihovimi zgodovinskimi, socialnimi in svetovnopolitičnimi razsežnostmi. Pač v skladu s temeljno orientacijo časnika, ki je bil - pod pogojem razumske tehtnosti - pluralističen in hkrati jasno opredeljen. Pluralizem mišljenj mora imeti za cilj singularizem pameti, je bilo nekoč v njem zapisano. »Bolj kot se vse spreminja, bolj ostaja vse isto« sicer ni bil moto našega pristopa k razpravam o dogajajočih se spremembah, ampak zadržanost do spektaklov nam je bila lastna, o tem ni dvoma. Kontinuiteta kot pojem evolutivnega napredovanja ni iznajdba dnevnih politikov. Kritični pogled na stvarnost brez nervoze in histerije nam je omogočal tudi širši uredniški odbor, sestavljen iz modrih mož in žena z najrazličnejših področij duhovne ustvarjalnosti, imenoval sem jih »razgledovska academia operosorum«. Če so iz poteka zgodovine razpoznavali kaj zares pozornosti vrednega, potem so bile to zamenjave generacij, se mi zdi.