Popoldne istega dne, torej v petek, se je začela konferenca, ki je trajala še ves naslednji dan in vse nedeljsko dopoldne. Drugega dne konference sem opazil, da je predstavnik, če se ne motim, Haitija z velikim zanimanjem gledal v našo klop, in to z nasprotne strani mize, torej ne s tiste strani, na kateri so stoli, temveč tako, da mi je gledal v obraz. Ker mu očitno nekaj ni bilo jasno, sem pristopil k njemu in mu začel razlagati, kje da je Slovenija in da ni Slovaška. Smeje mi je odgovoril, da to sam dobro ve, a da naj pogledam na drugo stran tablice z napisom države, ki jo zastopam. In tedaj je nastopilo presenečenje. Organizator je napravil resno napako. Na eni strani napisne tablice je pisalo Slovenija, na drugi strani pa Slovaška. Takoj sem šel preverjat, ali imajo Slovaki podobno težavo, vendar je pri njih pisalo Slovaška na obeh straneh. Seveda smo se smejali, pred organizatorji pa sem to vljudno prikril. Bilo bi jim nerodno. Zdaj je bilo jasno, zakaj so novinarji, ki so me gledali z druge strani, mislili, da predstavljam Slovaško, ki jo bodo pravkar sprejeli v družino Frankofonije, in me intenzivno snemali. Tedaj mi je postalo tudi jasno, zakaj me je dan pred vrhom na ministrski konferenci je bila pred menoj ista tablica neka vodička v enem od libanonskih mest videla na televiziji in me prepričevala, da sem iz Slovaške. Ko se je zasedanje vrha končalo, sem tablico odnesel s seboj. Je eden od spominov, vsekakor ne edini, na tiste neobičajne, včasih tudi čudne dogodke in na zanimive diplomatske spodrsljaje, ki jih težko pozabimo. Dal sem jo na spominsko mesto poleg izvirnika akreditivnega pisma za iranskega predsednika, seveda z lastnoročnim podpisom predsednika Kučana. Tega pisma nisem bil nikoli izročil, ker je bilo ime iranskega predsednika napačno. Izročil sem bil seveda drugo, s pravilnim imenom. Stoji poleg izvirnega akreditivnega pisma za Alžirijo. Ta država mi je dala agreman, bil sem uradno imenovan kot nerezidenčni veleposlanik za to državo, a iz Sloveniji neznanih razlogov nikoli nisem dobil datuma za predajo. Pismo sem postavil poleg kopije spominske tablice, ki so jo delavci veleposlaništva Pariz postavili na hodnik svoje stavbe in s tem dali priznanje predsedniku vlade Drnovšku in meni za vse napore pri nakupu hiše in za, tako je menila večina tistih, ki so stavbo videli, zelo uspešno izvedeno prostorsko rešitev veleposlaništva. Tiste tablice, ki jo je, menda z velikim užitkom, dal nemudoma odstraniti tedanji generalni sekretar našega zunanjega ministrstva, takoj ko jo je opazil. Poleg slovensko-slovaške tablice stoji še francosko visoko odlikovanje, ob katerem pa isti generalni sekretar ni pokazal nobenega odobravanja. Zraven visi na steni glava velike želve, darilo kubanskih oblasti, pa priznanje, da sem vinski vitez osrčja Francije, zraven je plaketa in slika, ko mi otroci podeljujejo imenovanje “Glasnika miru”. Obešenih je tudi nekaj slik z državniki: s predsedniki Irana, Pakistana, Francije in Monaka ter slika s papežem, ko sem bil pri njem kot predstavnik pariške Academie Diplomatique Internationale. In še nekaj manj običajnih spominkov bi se našlo. Posebej pri srcu mi je fotografija, ko s slovensko zastavo kot slovenski veleposlanik stojim na najvišji gori Irana, 5671 metrov visokem Damavandu.