Vida Duler Vrhnjak, ki je bila pobudnica ustanovitve omenjene komisije, pa: "Spomenik brez imen ni spomenik, kot tak je lahko samo umetniški projekt. Na tak način mesto ne bo izenačilo prizadetih in neprizadetih. Imena naj bodo zapisana na obeležju. Samo tako bomo preteklost lahko oddali pozabi, v nasprotnem jo bomo prenašali še na potomce." Predlagala je, naj občina izda zbornik o pobitih žrtvah, kot je to letos storila občina Kamnik, in da naj se sprejme odlok o zavarovanju grobišč. Dulerjeva je opozorila tudi na zamolčano pismo, ki ga je županu Janezu Komljancu in predsedniku sveta iz avstrijskega Gradca poslal dr. prava Faust Wresounig. Sama je prišla do njega po svojih virih in ga svetnikom tudi prebrala. V njem g. Wresounig (potomec stare slovenjgraške družine, ki je do konca druge vojne živela v Slovenj Gradcu, njegov stari oče Roman Wresounig pa je bil usmrčen ) med drugim piše: "Ljudje, ki naj bi jim bil pomnik posvečen, so bili prebivalci vašega mesta in okolice, in ker niso bili usmrčeni v postopku, ki bi ustrezal minimalnim pravnim standardom, in številni po končani vojni, morajo veljati za nedožne žrtve. Spomin nanje naj bi bil tudi opomin za sožitje ljudi v miru. Organizacija združenih narodov je vašemu mestu podelila naziv glasnika miru. Več kot razumljivo je, da vključuje to odlikovanje mir mesta z lastnim prebivalstvom, tudi mir z njegovimi mrtvimi in njihovimi v Slovenj Gradcu in drugod živečimi svojci. Nekateri sorodniki pobitih smo sklenili, če ne bo mogoče doseči tega miru in pomnika z imeni žrtev letos odkriti, da se obrnemo na Združene narode. Prepričani smo namreč, da mesto ne more več nositi naziva glasnika miru, če ni našlo niti svojega lastnega miru."