etošnji berlinski festival je s tekmovalnim programom pustil dokaj medel vtis. Zgodilo se je tudi, da bi si kakšen film iz Panorame – kot recimo Lemon Tree, zabavno resnobna zgodba o nič krivih limonovcih, posajenih na izraelsko-palestinski mejni črti, in njihovi lastnici, ki se zaradi njih spusti v tožbo z izraelskim obrambnim ministrom – zaslužil mesto med enaindvajsetimi naslovi, ki so tekmovali za prestižne medvede. Pa tudi sicer je že izbira glasbenega dokumentarca Shine a Light za otvoritev festivala nakazala, da je direktorju Dietru Kosslicku bolj do zvezdniškega blišča kot do filmske umetnosti. Malce ironično smo v tem kontekstu lahko razumeli tudi besede Paula Thomasa Andersona, ki je ob prejemu dveh srebrnih kipcev za svojo dramo Tekla bo kri (enega za režijo in drugega za filmsko glasbo Jonnyja Greenwooda) izjavil, da se zdi, kot da Kosslick festival vodi kar iz domače dnevne sobe. Po vsej verjetnosti je bil to kompliment, a človek se po desetih dnevih ni mogel osvoboditi vtisa, da je programska usmeritev bolj na stranskem tiru in da je v prvi vrsti zabava, torej "dnevna soba". Ali je bil brazilski film Elitna enota (Tropa de Elite), nasilno dinamična zgodba o specialnih policijskih enotah oziroma o korupciji med policijskimi uradniki v Rio de Janieru, res najboljši film letošnjega Berlinala, je stvar osebne presoje. Mimogrede, o medvedih je letos (zaradi pomenljive odpovedi