Neko sobotno jutro, ko se je leto nagibalo v jesen, se je iz slaščičarne po vsej ulici razlegel vik in krik. Pošteno so se udarili. Med gromkimi nemškimi kletvami se je slišalo razbijanje posode. Ko je na koncu nekaj počilo, se je stvar hitro pomirila. Naslednji dan je bila slaščičarna zaprta in tako je bilo še lep čas. Pogrešal sem glasbo z gramofona. Skozme se je razlezla tišina. Postal sem redkobeseden in ni mi bilo več toliko do družbe vrstnikov. Doma me je mati spraševala, če sem se zaljubil, oče pa je prigovarjal, češ, naj si najdem kaj za početi, ker da se ne spodobi ves dan kot cunja vleči po stanovanju. Vsako noč sem si pred spanjem razbijal glavo z vprašanji o sodobni nemški glasbeni produkciji. V časopisu nisem več brskal samo za napovedmi koncertov, pač pa sem skrbno prebiral tudi novice iz sveta. Upal sem, da bo kje ujel kakšno besedo o nemških pevkah. Tako sem si pridobil neko izobrazbo in med vrstniki sem začenjal zlahka prihajati do besede. Tudi v šoli sem začenjal dobivati boljše ocene. Oče je bil nad tem navdušen, a mati je po svoje vedela, da se je neka siva pekočina ulegla na dno mojega srca.