Bila je svet zase, ljudje iz soseske vanjo niso zahajali. Bila je v lasti nekih Nemcev ali Avstrijcev, ki niso bili iz našega mesta. Iz nje je včasih bilo mogoče slišati glasbo z gramofona. To je še najbolj pritegnilo nas fante iz ulice in med nami so se začele plesti vse mogoče zgodbe o samih besedilih pesmi, ki jih nismo razumeli, in o pevkah svetovne slave, polnih lic in polnih prsi. To je burilo mojo domišljijo. V časopisu, ki ga je oče vsak dan odložil šele pozno popoldne, sem vsak dan iskal, ali se utegne v našem mestecu zgoditi kak koncert ene od teh div. Ne vem zakaj sem tako mislil, v našem mestu vendarle nismo imeli koncertne dvorane. Bil sem star šestnajst let. Doma so me leto prej vpisali v šolo za ključavničarja. V razredu sem bil mad samimi fanti. Kadar smo se kdaj odpravili čez mesto, da bi videli, kako kaj zorijo dekleta, so ta mirno preko nas vihala svoje pegaste nosove. Z vogalov boljših gostiln si zmeral slišal kakšne očitke in zbadanja na račun naše bede s strani bogatejših in lepo odetih vrstnikov z boljših šol. Doma denarja res nikoli ni bilo in težko sem zgarana starša prosil karkoli. Vesel sem bil, da sta mi omogočila šolanje, ki zagotavlja kruh, kakor sta dejala. Bratov in sester nisem imel. Sestrica mi je umrla pred desetimi leti, stara šele eno leto. Čeprav smo vsi zmeraj glasno govorili o svetu nemških div, se me je loteval občutek, da se to pečati v moje srce bolj kot pri ostalih. Drugim je bila vsa stvar bolj v zabavo, medtem ko je v mojem praznem srcu začenjalo vreti.