Zabave je bilo v Ljubljani razmeroma veliko, so se strinjali vsi, s katerimi sem se pogovarjala. Partizan je prirejal plese, na katere so radi hodili. Tisti, ki smo bili zraven, smo pomagali, eni so karte pobirali, drugi pripravljali sendviče (z eno samo salamo, da smo več zaslužili). Fantje so bili določeni za nadzor itn. Zanimivo pa je, da so imeli sprva plese v copatah. Prav vsi so se morali sezuti. Plesov je bilo več vrst, redni z živo glasbo ob sobotah zvečer in nedeljah popoldne. Sodeloval je orkester z deset in več člani. Organizirali so tudi srčkove plese, lovske, novoletne, pustne plese... Imeli so tudi čajanke. Čajanke so bile družabna srečanja s plesom, na katera so prišli fantje in dekleta skupaj, telovadili so namreč ločeno. Čajanke so imeli enkrat na mesec. Takrat so plesali na glasbo z gramofona. Sprva so še pili čaj, kasneje kokto, malinovec, sifon. Nobenega alkohola. Pa tudi kadilce so hudo preganjali. Eka Valenčič je pripovedovala še o garde damah, ki so jih spremljale na plese, in o zabavah, ki so se jih udeleževali odrasli. Njen oče je bil član Rotary kluba, srečevali so se ob sredah, vsak četrtek pa je njena mati igrala bridge. Za ta namen so imeli najeto sobo v kavarni Emona. Nje zabave niso tako vlekle, prav tako ne promenada v Tivoliju. Raje se je vrtela v družbi glasbenikov. Tudi sama je študirala najprej klavir in nato presedlala na muzikologijo. Glasbeniki so posedali po gostilnah okoli šole. Zahajala je tudi v kavarno Emona, ki je bila v času njene mladosti tipična dunajska kavarna.