V takega Alijo se je pri priči zaljubilo vsako žensko srce v bihaški čaršiji. Mogoče tudi kakšen moški, le da ti tega niso priznali. V sedmih dneh, kolikor je Ali paša ostal v Bihaću, je mesto doživelo nekaj, česar njegova zgodovina ni pomnila. Čemerni, težki obrazi so zasijali pred moško lepoto, vsi so začeli zjutraj paziti na to, kako so oblečeni, ali so njihove srajce čiste in brade gladko obrite, gospe, zastrte z zarom, pa so tako bliskale z očmi, da se je zdelo, kakor da se bliža nevihta. Le da si tega neurja nihče ni zapomnil po zlu, čeprav je bilo zaradi njega v zadnjih nekaj sto letih prelitih več solz kot zaradi katerekoli tragedije, ki je doletela Bosno. Vendar ni vsaka solza nesrečna. Tudi take so, ki pritečejo le iz srečnih oči.