Novo razmerje med orkestrom in dirigentom je odčitavala izvedba Patetične simfonije Čajkovskega. Villaume je gotovo dober dirigent – njegovi gibi so natančni, zaveda pa se tudi tega, da je treba glasbeno obrt nadgrajevati z vsebino. Ta, zadnji prestop pa mu še ne uspeva prav na vseh mestih. Tako je Patetična na mestih že dihala z izrazito ekspresivnostjo: poglobljen je bil začetek, dramatično izpeljan vrhunec prvega stavka in tudi sklepni koral, široko se je razpiral sklepni Adagio, zvočna briljanca pa je zaznamovala tudi sklep tretjega stavka. Ampak vmes med grandiozno izdelano glasbo, se je umestila tudi dolgočasna agogična statičnost, štirioglatost petčetrtinskega »valčka«. Poslušali smo napol presunljivo in napol zaspano izvedbo, napol taktirano in napol umetniško prebujeno.