Ptolemejev sistem, *Osončje, kot ga je opisal Ptolemej v *Almagestu (okoli 140 n._š.). Astronomi so ta sistem sprejemali skoraj petnajst stoletij. Namen Ptolemejeve teorije je bil opis navideznih gibanj nebesnih teles in napoved njihovih položajev v prihodnosti. Njegov sistem je *geocentričen. Zemlja naj bi bila mirujoče središče vesolja. Zvezde naj bi bile pritrjene na površju ogromne kristalne krogle, ki naj bi se vrtela proti zahodu okoli osi sever-jug. Za en obrat bi kristalna krogla potrebovala en *zvezdni dan. Sonce, Luna in planeti krožijo v tem sistemu okoli Zemlje z različnimi obhodnimi periodami, ki jih določimo z opazovanji. Planeti krožijo po epiciklih, to je krogih, katerih središča se gibljejo po deferentih, krožnicah, v katerih središču je Zemlja. Taka razporeditev je bila nujna, ker se planeti včasih navidezno gibljejo v obratni smeri od gibanja zvezd. Ker Merkurja in Venere nikoli ne vidimo daleč od Sonca (vedno sta vidna samo na jutranjem ali večernem nebu), sta središči njunih epiciklov na veznici Zemlja--Sonce. Zaradi skladnosti z opazovanji so morali biti polmeri epiciklov ostalih planetov, to je Marsa, Jupitra in Saturna, tudi vzporedni z veznico Zemlja--Sonce. Možni so bili tudi manjši zamiki. Središča posameznih deferentov so bila zamaknjena stran od središča Zemlje, središča epiciklov pa stran od središč deferentov. S tem so hoteli dodatno izboljšati skladnost z opazovanji. Za povečanje natančnosti napovedi so nekatere ravnine epiciklov nekoliko nagnjene. Vse to je bilo potrebno zato, ker so si ravnine kroženja planetov nekoliko različne in ker so kotne hitrosti planetov spremenljive. Arabski astronomi so v srednjem veku na podlagi natančnejših opazovanj planetov ugotovili, da je treba izpopolniti Ptolemejev sistem. Dodali so nove epicikle. Teorija je postala okorna in neprepričljiva, nadomestil jo je *Kopernikov sistem. (Glej še *grška astronomija in *islamska astronomija.)