Z begom se je končal njen dan, dan za samomorilce. Soparen, težak vsem v deželi. Ker se pritisk ni premaknil že nekaj časa, je bilo ljudem tesno in mučno, skorajda nevzdržno, ker ni bilo spremembe. Tokrat so se rešili, ker se je končeval ta odvečni dan. Pravzaprav ti dnevi. Vendar se ni dalo nikamor. Ni se jih dalo preskočiti. Nekatere stvari so morale teči normalno, vse je moralo funkcionirati. Ni se dalo zaspati in se zbuditi enkrat potem, enkrat ko je vse drugače, ko je te more konec. Treba je bilo bivati. V bolnišnicah so morali sprejemati astmatične in srčne bolnike, jim pomagati in jih reševati, in celo na prvi pomoči ni bilo ne nesreč ne nujnih pomoči ljudem, saj ni bilo nobenih veseljaških dni, da bi vsaj enega sprejeli na čiščenje želodca. Nobenega dogajanja ni bilo. Mogoče je kdo v mestu pomislil, da so nekje tudi ljudje, ki bdijo nad gibanjem zvezd in dihanjem zemlje. Za vsak primer. Zaradi varnosti in radovednosti, zaradi gotovosti.