Tripoli je v tem času, ko ga od največjega praznika, 1. septembra – letos mineva štirideset let od državnega udara polkovnika Gadafija –, čaka le še mesec dni, ves razkopan. Dvomilijonsko mesto, za katerega nihče ne ve, koliko prebivalcev v resnici ima, spominja na Dubaj: raste v višino in širino, podira in na novo gradi, nastajajo nove stanovanjske soseske in četrti. Zgodilo se je celo nekaj, kar se je pred leti zdelo nemogoče: naredili so generalno čiščenje. Prizorov, ko skozi okna letijo smeti in vsakovrstna krama, je vse manj, tako kot tudi divjih odlagališč in nesnage. Ulice so čiste, obnavljajo pločnike in obrezujejo drevesa. V trgovinah so zdaj butične izdaje slavnih zahodnih oblikovalskih imen, na cestah poleg avtomobilov iz devete ali desete roke tudi zadnji modeli avtomobilske industrije. Nepogrešljiva stalnica seveda ostajajo starodavna medina, po tradiciji zakrite ženske ter živahnost mesta, ki zaživi, ko se sonce pozno popoldne bliža morski gladini, in ne popusti vse do polnoči, saj se brez slabe vesti lahko prebudi šele ob uri, ko so Evropejci že sredi dela.