Ko je junija, tik pred dnevom državnosti, zunanji minister Samuel Žbogar prvič uradno obiskal Tripoli in se pogovarjal s svojim gostiteljem, libijskim zunanjim ministrom Muso Koso, je bil to dogodek, ki v Libiji ni zbudil niti sence tistega pompa, s kakršnim džamahirija sprejema nekatere goste. V podobnem zatišju diplomatske zadržanosti in redkobesednosti je bil njegov obisk pospremljen tudi doma. A ne glede na to je bil Žbogar prvi in do zdaj edini minister v vseh dosedanjih vladah, ki je naredil korak v Veliko socialistično ljudsko libijsko arabsko džamahirijo. Prijel je za kljuko, ki si jo politiki, diplomati, gospodarstveniki, trgovci in strokovnjaki z vsega sveta po letu 2003, ko se je Libija izkopala iz mednarodne osame, kar podajajo. Slovenija je ves ta čas stala ob strani in omahovala: bi, ne bi. Kaj je spodbudilo Žbogarjev obisk, je znano: proti koncu leta bo Libijo obiskal predsednik vlade Borut Pahor z gospodarsko delegacijo. Slovenija bo poskusila za rep ujeti priložnosti, ki jih je zaradi omahovanja, nepoznavanja in bojazni pred poslovanjem z arabskim svetom zamudila in odgnala. Gospodarska kriza, ki je zajela svet, ne popušča. Libija je ne občuti.Tripoli je v tem času, ko ga od največjega praznika, 1. septembra – letos mineva štirideset let od državnega udara polkovnika Gadafija –, čaka le še mesec dni, ves razkopan. Dvomilijonsko mesto, za katerega nihče ne ve, koliko prebivalcev v resnici ima, spominja na Dubaj: raste v višino in širino, podira in na novo gradi, nastajajo nove stanovanjske soseske in četrti. Zgodilo se je celo nekaj, kar se je pred leti zdelo nemogoče: naredili so generalno čiščenje. Prizorov, ko skozi okna letijo smeti in vsakovrstna krama, je vse manj, tako kot tudi divjih odlagališč in nesnage. Ulice so čiste, obnavljajo pločnike in obrezujejo drevesa. V trgovinah so zdaj butične izdaje slavnih zahodnih oblikovalskih imen, na cestah poleg avtomobilov iz devete ali desete roke tudi zadnji modeli avtomobilske industrije. Nepogrešljiva stalnica seveda ostajajo starodavna medina, po tradiciji zakrite ženske ter živahnost mesta, ki zaživi, ko se sonce pozno popoldne bliža morski gladini, in ne popusti vse do polnoči, saj se brez slabe vesti lahko prebudi šele ob uri, ko so Evropejci že sredi dela. Država, ki bo po načrtih leta 2012 načrpala tri milijone sodčkov nafte na dan, ima velike zaloge zemeljskega plina, dva tisoč kilometrov obale in je »bab Africa«, »vrata Afrike«, vse bolj pa tudi križišče sveta. V Tripoliju se srečujejo najrazličnejši gospodarski interesi.Po letu 2003, ko se je Libija odpovedala vojaškemu jedrskemu programu in sprejela odgovornost za razstrelitev potniškega letala nad škotskim mestom Lockerbie leta 1988, se je tu zvrstilo že mnogo obiskov. Vsi z razlogom. Zahod, ki je libijskemu voditelju odpustil nekaj smrtnih grehov, zaradi katerih je veljal za podpornika terorizma in najbolj nevarnega človeka na svetu, na eno oko pa zamiži tudi zdaj, ko svoj beduinski šotor postavlja po evropskih prestolnicah, ve, zakaj je to storil. Ve pa tudi polkovnik, zakaj je obrnil ploščo. Gospodarstvo se noče umazati s politiko in njenimi vesoljnimi igricami, je pa od nje v marsičem odvisno. Tisti, ki so v Tripoli pohiteli takoj, ko so Združeni narodi Libijo osvobodili embarga, so bili prej pri koritu. Zamudnike čakajo ostanki. A tudi ti niso majhen zalogaj. Kot pravita sogovornika, oba gospodarstvenika, eden stari maček, drugi novinec na libijskih tleh, je zadnji čas, da se gospodarstvo in naša država zganeta. Predvsem pa podjetja, ki kažejo voljo za to. o je junija, tik pred dnevom državnosti, zunanji minister Samuel Žbogar prvič uradno obiskal Tripoli in se pogovarjal s svojim gostiteljem, libijskim zunanjim ministrom Muso Koso, je bil to dogodek, ki v Libiji ni zbudil niti sence tistega pompa, s kakršnim džamahirija sprejema nekatere goste. V podobnem zatišju diplomatske zadržanosti in redkobesednosti je bil njegov obisk pospremljen tudi doma. A ne glede na to je bil Žbogar prvi in do zdaj edini minister v vseh dosedanjih vladah, ki je naredil korak v Veliko socialistično ljudsko libijsko arabsko džamahirijo. Prijel je za kljuko, ki si jo politiki, diplomati, gospodarstveniki, trgovci in strokovnjaki z vsega sveta po letu 2003, ko se je Libija izkopala iz mednarodne osame, kar podajajo. Slovenija je ves ta čas stala ob strani in omahovala: bi, ne bi. Kaj je spodbudilo Žbogarjev obisk, je znano: proti koncu leta bo Libijo obiskal predsednik vlade Borut Pahor z gospodarsko delegacijo. Slovenija bo poskusila za rep ujeti priložnosti, ki jih je zaradi omahovanja, nepoznavanja in bojazni pred poslovanjem z arabskim svetom zamudila in odgnala. Gospodarska kriza, ki je zajela svet, ne popušča. Libija je ne občuti.