Prva faza v oblikovanju dosmrtne pripadnosti skupnosti Yale, ki se začne s prvim obiskom kolegija, točneje s prvo malico v njem, se torej konča na dvorišču kolegija, kjer novopečeni diplomant v družbi svojih staršev, kolegov in njihovih staršev sprejme dragoceno listino. Od tod se ta lojalnost oblikuje skozi vsakodnevno medsebojno prepoznavanje vseh še živečih generacij diplomantov te univerze. Podobne lojalnosti oziroma istega občutka pripadnosti tej izjemni ustanovi se zelo hitro nalezejo tudi vsi novopečeni predavatelji in strokovni sodelavci. Prvotno nezaupanje do mita, ki ga je mogoče srečati pri novincih, se hitro spremeni v neverjetno močno navezanost in identifikacijo. Pri najbolj zavzetih se celo dogaja, da o vseh drugih omembe vrednih tekmecih (Harvard, Princeton, Stanford, Columbia...) govorijo samo še kot o onih. Po daljšem obdobju življenja z univerzo začno tudi participirati v konstruiranju njene izjemnosti. Eden takih ljudi je tudi naše gore list, dr. Damaška, t.i. Sterlingov profesor (največ, kar predavatelj na tej univerzi sploh lahko doseže), ki se je rodil v Ljubljani, del svoje mladosti preživel v Krškem, študiral v Zagrebu, kjer je začel univerzitetno kariero, nato pa preko izjemnega dela prispel na najuglednejši naslov v svoji stroki. To je na fakulteto, ki izobražuje več kot polovico vseh predavateljev na omembe vrednih ameriških pravnih šolah.