Moja sestra Johanca je v težavah. Ker se je spičila s svojim Miranom, s katerim je skupaj že sto let. Skoraj toliko časa tudi on študira arhitekturo, pa se nič kaj dosti ne sekira. Doma imajo namreč mesarijo in lova do krova, kot pravi oči. To pomeni, da imajo denarja do strehe. Kar je sicer malo čudno. Sem namreč že bila pri njih na obisku. Pa ni bilo nikjer ničesar videti. Mislim, kakih evrčkov. Ampak zdaj me malo zanaša od bistva. V glavnem, mi nimamo love niti do kleti, zato mora moja sestra malce delati, če hoče imeti za kako novo šminko, masažo ali kofetke s frendicami. To je malo tudi stvar vzgoje. Mami vedno pravi, da bi lahko imela denarja kot Rokenrol Feler, kdor koli že to je, pa bi njeni otroci kljub temu morali delati za žepnino. In moja sestra je malo pomagala pri Miranovih. Ne v mesariji, ker bi jo kap, če bi videla, iz česa je pljučna, ampak v pisarni, pri papirjih. So ji to menda kar lepo plačevali. Zadnjič pa sta se z Miranom skregala. In sta si metala naprej vse sorte, pa ji je on podkuril, da Johanca še za štumfe ne bi imela, če ne bi on prepričal svoje mame, naj jo vzame in ji debelo plača njeno šlampasto delo. Vau, kaj hujšega! Je prifurjala domov, nabiksala mene, se skregala z mami in očijem. Še na zlato ribico se je zdrla, potem je le povedala, kaj je bilo. »Ne prestopim več praga tiste njihove zanikrne mesarije,« je šizila. »Bodo že videli, še z lučjo pri belem dnevu me bodo iskali!« »Se bojim, ja,« je zamomljal oči, mami ga je pa grdo pogledala. »Našla si bom novo službo za ful keša!« No, zdaj je tudi mami malo škilasto pogledala.