Ko je bil še majhen, je hodil sam po mleko, ljudje pa so hodili k maši v cerkev na vrhu hriba. Iz radovednosti se jim je enkrat pridružil, da bi videl, kaj se skriva v tej grozno veliki hiši. Mežnar je pobiral denar za mašo, on pa, ker je že enkrat prej v kinu gledal Rdečo kapico, je mislil, da je treba kot tam plačati, in jo je jadrno ucvrl proč... K maši je potem še šel, a so ga bolj kot pridige pritegnile freske na stenah, križev pot, svetniki, vse polno likovnosti. Kipi pa, ti bi se mu zdeli še bolj zabavni, če bi se vsaj, ko že tako zviška gledajo na ljudi pod sabo, premikali. Tako, z eno gesto recimo, ki se ves čas ponavlja, kot ptič v izložbi, ki pomaka kljun v vodo, pa je vseeno pravcato majhno gledališče za mimoidoče. S svojo naslednjo razstavo se bo lotil prav teh grobih, enostavnih gest v lutke bo namreč vstavil mehanizme, da se bodo same gibale. Z njimi bo naredil nekakšen kabinet avtomatov.