Sedaj živi v njem 25 bradatih menihov, ki se menda preživljajo sami s tistim, kar pridelajo na poljih, v sadovnjakih in vinogradih, nato pa višek pridelka in nekaj drobnice prodajo. Sicer pa živijo skromno in tisto, kar imajo, včasih delijo z redkimi romarji, ki jih obiščejo. Pred leti je bilo več gneče v njihovih prostorih, saj so sprejeli kar veliko srbskih beguncev iz Hrvaške. V cerkvi, po kateri so se širile vonjave kadil, se nama je navdušeno posvetil eden mlajših samostanskih bratov in razlagal o zgodovini samostana ter življenju v njem: »V začetku 14. stoletja ga je začel graditi kralj Štefan, zato so ga pozneje preimenovali v Štefana Dečanskega, delo pa je dokončal njegov sin Dušan. Več kot tisoč fresk na stenah je iz tistega obdobja. Večina je motivov iz svetega pisma, veliko pa je tudi posvetnih portretov in raznih zgodb. Nekoč je le redko kdo znal pisati in brati, zato so takrat za preproste ljudi pomembne dogodke in zgodovino opisovali s slikami po cerkvah.« Razume se, da je kar nekaj lepih poslikav povezanih tudi z rodbino Nemanjićev. Sicer pa je menda na tem ozemlju daleč najbogatejša srbska samostanska zakladnica. Polna je dragocenih starih zlatarskih izdelkov in ikon, tu hranijo tudi najstarejše in zato neprecenljive srbske rokopise na papirju in pergamentu. Nič manj pomembna ni niti grobnica Štefana Dečanskega, ki ga je dal tu pokopati sin Dušan. Nekateri menijo, da je postal žrtev oblastniških apetitov svojega lastnega sina. Kakorkoli že, njegovo telo v grobnici je menda povsem ohranjeno, zaradi čudežnih in zdravilnih lastnosti grobnice pa naj bi sem romali kristjani in celo muslimani! Med večstoletno turško zasedbo teh krajev je namreč samostan ušel uničenju, čeprav so mu sprva Turki namenili »preobrazbo« v džamijo. Menda naj bi zaradi priprav za preureditev samostana sem prispel imam, muslimanski verski voditelj. Med njegovo molitvijo pred vhodom v cerkev je z višine priletel kamen in ga ubil, v čemer so muslimani videli Alahov znak, da naj opustijo svojo namero in pustijo cerkev takšno, kot je. Tako so imeli v naslednjih stoletjih celo tukajšnji albanski muslimani Dečane za sveti kraj in ga varovali pred uničenjem. No, zdaj je menda drugače, saj je pred nekaj dnevi v samostansko obzidje priletela granata…