To je seveda najprej vprašanje za literarne zgodovinarje in teoretike, ki se doslej kot ugotavljajo tudi v francoskem Slovarju literarnih žanrov in pojmov (Dictionnaire des genres et notions littéraires, 1997) niso kaj dosti zanimali za mladinsko in otroško literaturo. Ta se je v zgodovini najprej pojavila kot posebej prirejena oziroma ad usum delphini to so bili nekakšni s prigodami olepšani priročniki za lepo vedenje, ki so jih pisali Bossuet, La Fontaine in Racine za aristokratske otroke, ampak že ti so rajši brali viteške romane, med njimi tudi Don Kihota. V 18. stoletju sta osvojili mladinsko občinstvo knjigi, ki sploh nista bili napisani za otroke ali mladino: Defoejev Robinson Crusoe (1719) in Swiftova Gulliverjeva potovanja (1726). Tako imenovana intencionalna otroška in mladinska literatura kot posebna zvrst se je začela v 19. stoletju (v povezavi z industrijsko revolucijo, razvojem demokracije in šolskega sistema). V njej so se pojavili otroški in mladinski junaki, pogosto kot žrtve kapitalističnega sistema, ki je izkoriščal otroško delovno silo. Vendar tudi v drugih vlogah in svetovih, na primer Alica v čudežni deželi (Lewis Caroll, 1856), Ostržek (Collodi, 1880), Huckleberry Finn (Mark Twain, 1884) ali na Otoku zakladov (R. L. Stevenson, 1883), Vernovih Nenavadnih potovanjih (1863-1905), v Kiplingovi Knjigi o džungli (1895) itn. V 20. stoletju je ta literatura dosegla vrhunce s Saint-Exupéryjevim Malim Princem, Milnejevim Medvedkom Pujem in Piko Nogavičko Astrid Lindgrenove. To je bila, denimo, dovolj razpoznavna, dovolj žanrska mladinska oziroma otroška literatura, ki ji v ožje literarnem pogledu navsezadnje pripada tudi serija s Harryjem Potterjem. A kljub temu ta zastavlja vprašanje razlikovanja med otroško in odraslo literaturo, čeprav ne toliko v ožje literarnem pogledu, ampak prav kot absolutni best seller. Če je neka knjižna serija absolutni best seller, če je najbolj brana in iskana, tedaj je z njo absolvirana, razrešena, ukinjena tudi vsaka žanrska in starostna razlika (navsezadnje knjige, otroške ali ne, kupujejo odrasli) in je na najboljši poti, da postane univerzalna. To pa pomeni, da postavlja v dovolj mučen položaj tudi vso drugo literaturo, ki se znajde pred dobesedno eksistenčnim vprašanjem: če milijoni ljudi berejo samo eno knjigo, ali literatura sploh še obstaja? Ali literatura sploh še obstaja, če je absolvirana v best sellerju oziroma če je ta njeno najvišjo jamstvo obstoja? (Glede na to da knjige o Potterju piše ženska, bi se feministke mar ukvarjale s temi vprašanji, namesto da iščejo nekakšno žensko pisavo.)