Iz primitivne nepalske vasi se proti Tibetu na dolgo, mučno, viharno pot zarola karavana, ki hoče sol zamenjati za hrano. Rolajo se jaki, višine, nomadske šege, Himalaja, modrosti, modri patriarh, ambiciozni mladenič, naivni menih in zvedavi pobič. Himalaja, nepalsko-francosko-švicarsko-britanska koprodukcija, na las podobna humanitarnemu projektu Združenih narodov, sicer prvi nepalski film, nominiran za tujejezičnega Oskarja, je film, ki uživa v tem, kar vidi. Toda še bolj uživa v tem, kar kaže. Problem je le v tem, da je to, kar vidi, in to, kar kaže, ena in ista reč - Himalaja, njene naravne lepote. Točno, film nas skuša presenetiti z lepotami neokrnjene narave, z lepimi slikami, z razglednicami. Lepo, a banalno. Med tem, kar vidi, in tem, kar kaže, ni nobene razlike - kaže nam le to, kar vidi... kar bi lahko videli tudi mi sami, če bi šli v Himalajo... in kar so navsezadnje videli že mnogi. In to potem kakopak tudi pokazali. Filmarji, dokumentaristi, fotografi, National Geographic, Discovery Channel, heh, Brad Pitt in kar jih je še. Francoski fotograf in dokumentarist Eric Valli, ki že od leta 1983 živi v Himalaji, med junaki in jaki tega filma, je očitno hotel posneti himno lepoti večne narave in večni modrosti ljudi, ki živijo v skladu z večno naravo. Hja, veliko narave za en film. Tudi igralci so namreč čista narava - naturščiki, lokalci. Zelo tradicionalni so. Ne le da jim za orientacijo še vedno služijo izključno zvezde in ne le da še vedno poslujejo izključno z naravno menjavo, ampak tudi njihove modrosti zvenijo tako, kot da so tu že od rojstva narave, od Big Banga - kot da jih je rodila narava. Okej, Himalaja je morda lepa, celo nekaj zelo estetskega, toda ne razumem, kaj je lepega in estetskega v ljudeh, ki še vedno živijo globoko v preteklosti... ki še vedno živijo tako, kot so živeli njihovi predniki... ki so še vedno daleč, daleč zadaj... ki jih še vedno vodijo stoletni patriarhi... in ki se morajo še vedno z jaki prebijati čez gore in skozi snežne viharje, če hočejo preživeti? Dvomim, da je njihov način življenja sad njihove osvobojenosti in njihove svobodne odločitve, kot namiguje film - modrost »Ko sta pred tabo dve poti, izberi težjo« namreč preveč diši po Pop Designu. Himalaja, ki hoče biti »etnološka epopeja«, ni nič drugega kot didaktična, zelo pokroviteljska estetizacija Tretjega sveta, etnografska re-kolonizacija Tretjega sveta, specifično, Tretji svet zvede na estetski objekt, odmisli pa vso socialno in politično protislovnost te estetike, te srhljivo lepe površine. Lepi ste, ker ste zaostali - ostanite lepi... ostanite pod nami... ostanite ujetniki naše estetike. »Koliko časa bomo mrtvi,« vpraša pobič, bodoči patriarh. Z razlogom.