Francoski cineast Jean-Luc Godard je nekoč iznašel posrečeno formulo: vsi veliki igrani filmi težijo k temu, da postanejo dokumentarni, prav kakor vsi veliki dokumentarci težijo k fikciji. Danes ta formula morda ne drži več toliko za igrani film, zato pa toliko bolj za dokumentarnega, kot smo lahko videli tudi na 7. festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu oziroma v njegovem programu socialnopolitičnih tematik. In tudi to je ena od značilnosti dokumentarnega filma, namreč da ga je mogoče videti le na televiziji ali na kakšnem festivalu, zelo redko pa v kinu. To je sicer njegova zunanja značilnost, ki pa priča o tem, da se igrani in dokumentarni film ne razlikujeta toliko kot estetski kategoriji, kakor pa kot tržna in netržna kategorija. Avstrijski film Jezus, ti veš Ulricha Seidla je nedvomno eden najboljših zgledov odličnega dokumentarca s težnjo k fikciji. Ali bolje, dokumentarec, ki priča o realni navzočnosti fikcije v vsakdanjem življenju, pri čemer ta fikcija seveda ni religija oziroma katoliško krščanstvo, marveč prav film sam, ki se mu verniku izpovedujejo kot Jezusu. Vsi verniki, ki prihajajo v cerkev, dobro vedo, da jih pred oltarjem čaka filmska kamera, ki jo prej kot kakšno skrunitev svetega prostora jemljejo kot pričo njihove globoke in iskrene vernosti. Seveda se zastavlja vprašanje, zakaj sploh potrebujejo kakšno pričo, če so tako globoki verniki, še posebej, ker je ta priča, filmska kamera, takšna, da njihove izpovedi in molitve na neki način irealizira in fikcionalizira že s tem, da jih posname. Na drugi strani in obenem pa k vtisu fiktivnosti prispevajo same izpovedi vernikov, ki so tako dobro artikulirane in dramatično strukturirane, kot da bi bile naučene ali igrane, nekatere pa celo vsebujejo faktor tveganja oziroma kompromitiranja, denimo v izpovedi tiste ženske, ki prosi Kristusa, naj ji pomaga, da ne bo zastrupila svojega nezvestega moža. Nič manj osupljiva ni molitev neke druge vernice, ki tako dobro kritizira nekatere programe avstrijske televizije, da bi ji zaploskal vsak profesionalni kritik množične kulture, ampak kaj, ko pa na koncu prosi Jezusa, naj izboljša televizijski program. Moč tega filma je prav v tem nelagodju med dokumentarnim in fiktivnim, ki je učinek tega, da je tisto, kar ljudje zaupajo samo bogu, zaupano tudi filmski kameri.