Bistvo naftne rafinacije je začetna ločitev *ogljikovodikov v različne skupine sorodnih spojin. Skupine teh spojin se razlikujejo med seboj po vreliščih in se tako ločujejo s pomočjo *frakcionirane destilacije (glej ilustacijo pri tem geslu). Skupine ogljikovodikov s podobnimi vrelišči se imenujejo frakcije. Vsaka frakcija se nato znotraj rafinerije obdeluje ločeno. Manj uporabne frakcije se lahko pretvorijo v druge frakcije v nadaljnjih rafinerijskih postopkih (glej ilustacijo). Naftna frakcija z najnižjim vreliščem je rafinerijski plin, ki ne kondenzira v destilacijskih kolonah. Iz rafinerijskega plina lahko dobimo propan in butan za *tekoči naftni plin. Ostanek plina, ki je v glavnem vodik, metan in etan, se uporablja kot gorivo za potrebe v sami rafineriji. Ekonomsko najbolj pomemben proizvod rafinacije je območje med vrelišči 30Ȕ140_°C. Lahki bencin kondenzira pri vreliščih 30Ȕ80_°C, desno na vrhu frakcionirne kolone. Uporablja se za gorivo za *avtomobile in druga vozila z *bencinskim motorjem. Naslednja nižja frakcija v frakcionirni koloni z vreliščem med 80 in 190_°C je težki bencin. Uporablja se kot primes gorivom. Iz težkega bencina izdelujenjo topila in surovine za proizvodnjo mnogih organskih kemikalij. Veliko te naftne frakcije se s pomočjo *reforminga pretvarja v bencin. Naslednja frakcija kondenzira med 190 in 250_°C. Vsebuje kerozine, ki vključujejo *petrolej, nekoč zelo uporaben za osvetljevanje in ogrevanje. Ta frakcija je zdaj bolj pomembna za izdelavo *letalskega goriva za reaktivna letala. Zadnja skupina frakcij, ki kondenzirajo v koloni, spada med *dizelska ali plinska olja z vrelišči v območju med 250 in 350_°C. V glavnem se uporabljajo za *dizelske motorje. Težja olja, ki ne izhlapijo znotraj destilacijske kolone, pridejo ven na dnu kolone. V nekaterih rafinerijah te ostanke vodijo v drugo stopnjo destilacije, na *vakuumsko destilacijo. Proizvodi, ločeni na ta način, so razna *mazivna olja in naftni žele (uporablja se kot mast ali kot osnova za izdelavo mazil).