Lippmannovo zajetje barv na črno-belo ploščo je znanost sprejela z navdušenjem. Leta 1908 je »za metodo fotografske reprodukcije barv na podlagi interferenčnega pojava« prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Na žalost pa ta postopek ni bil uporaben. Črno-bela plošča mora biti pankromatična in vse barve, tudi rdečo, mora podajati v razločno različnih sivih odtenkih. Takšno ploščo je leta 1904 prvi izdelal Perutz v Münchnu. Fotoplast mora biti praktično prosojna, pa vendar mora imeti veliko ločljivost -- 7500 črt na milimeter. V emulziji so izredno drobna zrnca srebrovega halogenida s premerom okrog 0,04 μm. To pa potegne za seboj osvetlitvene čase, ki morajo biti daljši od ene minute. Med osvetlitvijo mora biti fotoplast v popolnem stiku z zrcalom. Zeiss v Nemčiji in Penrose v Angliji sta razvila posebno kaseto za fotoploščo, ki se da napolniti z živim srebrom, ki je v Lippmannovem postopku tekoče zrcalo. Živo srebro pa zmanjšuje občutljivost srebrovih soli za svetlobo. Razvito sliko gledamo malo od strani, da ujamemo barvne interference. Izdelali so ročna kukala za gledanje slik, Wiener pa je leta 1899 položil na ploščo steklen klin z nagibom 10°.