Iztek modernizma je v času okoli leta 1980 prinesel številna umetniška in teoretska spraševanja in dvome o njegovi utemeljenosti, o njegovih osnovnih principih in celo smiselnosti. Med drugim je bila zanikana zahteva po nenehni prenovi »tradicije novega«, zgodbe, ki linearno napreduje od ene stopnje k višji in vedno znova skuša prispevati nov, izviren prispevek v modernistično zakladnico inovacij. Številne refleksije o originalu in simulakru, o izvirniku in kopiji ter o smiselnosti diktata »novega«, ki je bilo videno znotraj krize ideje o neomejenem napredku, so prispevale tudi umetniški pristop prilastitve ( appropriation ) in kopiranja. Avtorji, kot so Helen Stuyvesant, Mike Bidlo in predvsem Sherrie Levine, so producirali kopije umetnin prelomih modernističnih avtorjev. Tako je Bidlo ustvaril celo serijo kopij po (slabih) fotografskih reprodukcijah Picassa, Sherrie Levine pa je razstavljala fotografije Trčkovih fotografskih portretov Schieleja. Ta serija je bila razstavljena na Documeti VII leta 1982 v Kasslu in je vplivala na nastanek drugih prilastitvenih strategij.