Eden izmed hobijev, ki jih je imel Jacques Boucher de Crevecoeur de Perthes (10. 9. 1788 do 5. 8. 1868), je bila tudi arheologija. V podeželskem kraju Abbeville, kamor se je priselil po Napoleonovem padcu, je izkopal preproste sekire, ki so bile nedvomno delo človeških rok. Upoštevajoč zemeljsko plast, v kateri jih je našel, je sklepal, da morajo biti stare več tisoč let. Ko je leta 1846 svoje najdbe opisal v knjigi, so se oglasili mnogi nasprotniki, češ, da njegove ugotovitve niso v skladu s Cuvierom, še huje pa je, da oporekajo svetemu pismu. Šele nove podobne najdbe drugih arheologov so dvomljivce prepričale, da je imel Boucher prav, ko je trdil, da je našel dokaz o obstoju človeka iz kamene dobe. Nadaljnja tovrstna odkritja in najdbe fosilov praljudi, ki so se razlikovali od današnjega človeka, so vodila k pojavu teorije, ki pojasnjuje nastanek in razvoj človeka.