Frbežarjevi haikuji torej niso le slike trenutkov, ampak razodevajo temeljno dvojnost med zaznavo in interpretacijo, med tem, kar opazimo, in tem, kar opaženemu sami dodamo. Niso le vtis ali občutje v zavesti, osvobojeni ega, ampak tudi kritična ali ironična misel. Zaradi tega to niso tipično vzhodnjaški haikuji, ampak so zaznamovani z razcepom med vzhodom in zahodom, med sprejemanjem resničnosti in njeno kritiko. So nekaj med pesmijo v tistem smislu, kot si jo običajno predstavljamo, in klasičnim hajkujem. Tega se je najbrž zavedal tudi pesnik sam, ki je svojo knjigo podnaslovil s hajka. Morda bodo Frbežarjevi haikuji prav zaradi tega, ker je v njih še vedno preostanek zahodnega načina mišljenja, slovenskemu bralcu bližji kot haikuji, ki zvesto sledijo tradiciji. Vendar je mnogo bolj bistveno kot navsezadnje povsem sholastično vprašanje: ali so to haikuji ali niso?, to, kaj Frbežar v tej knjigi pove. In tega ni malo, zunanja forma haikuja pa je temu zelo prikladen okvir. Premik od eksperimenta z jezikom k vsebini, od površine h globini je razveseljiv in spodbuden.